|
Jančika_ -> RE: Navidezni prijatelj (5.11.2007 11:41:17)
|
IZVIRNO SPOROČILO: lukrecija
Je pa res, da sem tavečjo za marsikatero "stvar" prikrajšala. Ne morem našteti kaj bi to lahko bilo, ampak tako čutim. Posebaj sedaj, ko imam še eno pol letnico. Z njo so stvari tako preproste. Sama sebi ne dajem restrikcij glede najmlajše, kar pa sem pri taveliki sigurno počela. Pa ne smem tega, da ne bo razvajena, pa morm to, da bo spala v svoji postelji, pa ne smem tega, da bo imela red (npr. hranjenje na tri ure),... pa še bi lahko napisala.
Se mi zdi, da sem bila preveč hladna do nje, čeprav sem se včasih spraševala kako je možno tako zelo imeti rad tako majhno bitje. Me je kar razganjal od silne ljubezni. Sem se prav spraševala, če je to normalno.
Ne vem kje vse sem ga usekala mimo. Vem pa, da sem se vseeno po drugem porodu zelo spremenila. Postala sem bolj nežna do velike babe. Kako pa to ona doživlja... to je vprašanje.
Na vprašanje o navideznem prijatelju žal ne vem odgovora, niti nimam o tem kakšnega mnenja.
Ampak tole, kar sem citirala...tako se včasih počutim tudi sama (naša dva sta stara malo več kot tri in malo več kot eno leto). Točno tako, kot si napisala. Včasih imam celo občutek, da sem šele z drugim otrokom postala zares mama. Da sem se prej samo učila. Je pa naš tavečji bil tudi po karakterju tak, da si ni pustil priti blizu in se recimo sploh ni hotel cartati. Prvič me je sam od sebe objel pri 19 mesecih[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image] . Moram pa reči, da se je okoli tretjega leta spremenil in si zdaj pusti tudi telesno blizu in išče mojo bližino, rad se pocarta. Prav fajn naveza sva, prej sva se pa bolj od daleč gledala....
|
|
|
|