Jumpy
|
Pozdravljene!
Vem, da nas je tu gor veliko takih, ki se ukvarjamo s takimi ali drugačnimi težavami naših otrok. Imam sina, ki ima epilepsijo in dokler je bil še majhen s tem nismo imeli večjih težav. No, seveda so bile težave s soočenjem s to boleznijo in sprejmanjem stanja kakršno je.
Sedaj je star tri leta in pol in smo se začeli srečevati z drugačnimi problemi. Napade ima redko, ampak res redko, a imamo to smolo, da so grand mal. Vedno moramo imeti pri sebi zdravila za vsak slučaj. Že od začetka se srečujemo s težavo, da se ga tašča in moja mama "bojita" čuvati. Saj ne rečem, da ga nikoli ne čuvata, a vedno ju je zelo strah, ko se dogovorimo za urico ali dve "počitnic". Pa dobro, saj ju razumem. Tudi v vrtcu se vzgojiteljice bojijo uporabljati strožje vzgojne prijeme (kljub moji podrobni razlagi), kar je mali že prav dobro pokapiral in tudi izkorišča.
Me pa sedaj tudi skrbi kako bo, ko ga bo kdo od prijateljev v vrtcu povabil na rojstni dan. Kako razložiti staršem, da se ga ne bodo "bali" (bali predvsem odgovornosti). In čisto potihem razmišljam ali v takem primeru sploh povedati,... Pa ne me linčat, ker tega zagotovo ne bom naredila, je pa to najlažja rešitev. Vem pa za konkretne primere, ko starši niti v šoli niso povedali, da ima otrok epi, potem pa je dobil napad, učitelji vsi prestrašeni, starši pa: "A, ja, čudno, sam zdej pa že eno leto ni imel napada."  Strah me je, da bo zaradi tega izločen iz družbe. Zakaj bi bil, če pa je sicer čisto običajen, no ja, hiperaktiven, triinpol letnik?
Prosim, napišite svoje izkušnje. Kako se srečujete z ožjo in širšo okolico? Čemu se odrekate? Kako vaše "drugačne" otroke sprejemajo njihovi prijatelji? Kako svoje stanje sprejemajo otroci?
|
Natisni
