Anonimen
|
Oh Blejka,kako te razumem.Moj deda je prav tako storil tak drastičen korak,in po svoji želji tako nasilno odšel od nas.Z razliko od tvojega,se je moj za to odločil,ker se je pri 92 letih počutil nepotrebnega v napoto vsem.Pa ne razumet narobe,nihče mu tega ni ne rekel ne pokazal.Sinovi so ga spoštovali,kot glavo družine,hvaležni za vse kar je za njih storil,ko so bilo kot otroci,med drugo svetovno vojno, izgnani v taborišče.Spoštovali so ga,ker so vedeli,da se je ves čas boril,da je ohranil in nahranil,sebi vzel od ust,svoje sinove v tistih hudih časih,v tistih letih,ko so preživeli v taborišču.
Kasnje,ko so se vrnili,je kmetijo spravil na noge,delal od jutra do večera,bil dober kmet in dober oče.Vendar,ko so prišla leta in z njimi nesposobnost,da bi še kaj delal,ker ga je starost in posledice vojne,spravilo na kolena in ga telo ni več ubogalo,se je odločil,da gre.
Moje iskreno soželje
|
Natisni
. 
Iskreno sožalje!!
