|
Gina -> RE: Ne razume me (27.10.2007 20:16:39)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Lianna
IZVIRNO SPOROČILO: Gina
Jaz te razumem. ko človeka popade tako huda želja po otroku, tvojemu pa ni do njega, je to res boleče. Dandanes ne bi več hotela biti z nekom, ki mu ni do otroka. Ne bi ga čakala, pri 25. zihr ne. Če pri več kot 25. letih ni zrel, je vprašanje, kdaj bo. Mogoče mu je tolk do žuranja, al pa do štalce, pojma nimam, samo to so popolnoma druge vrednote, kot sem jih imela sama pri teh letih. Ne da bi bile vrednote zanič, vendar so v resnici drugačne, niso kompatibilne. Meni se zdi, da je otroke dosti boljše imeti mlad, in tudi mi je jasno, da otrok ne moreš imeti z nekom, ki si jih ne želi. Zato bi mene skoraj gotovo minilo biti z njim. Zaradi vrednot. Tako visoko sem imela vrednoto otrok pri tvojih letih. In ne, ni vseeno, če imaš otroka kasneje. Tvoja vrednota je ravno toliko pomembna, kot njegova - žurat ali ustvarit si podlago. Samo silit ga je pa v resnici brez smisla. Zato ti pravim, jaz bi šla proč. Ne bi mi bilo vredno čakat.
Zakaj bi šla stran? Kaj pa če je on samo malo bolj realen. Kaj pa če nimata finančnih možnosti, stanovanja? Saj ne vemo v kakšni situaciji sta. Ampak iti stran samo zato, ker on trenutno ni pripravljen imeti otroka se mi ne zdi najboljša možnost. Saj sta oba še mlada in imata čas.
Poglej, to so moje vrednote. Meni se zdi, da čakati enega deca, da bo pripravljen ni ravno najboljša varianta. Lahko bo pripravljen, lahko pa ne bo še dolgo. In zakaj bi jaz, ki imam bog ve koliko življenja sploh pred sabo, morala čakat enega takega, ki mu do otrok ni in vprašljivo kdaj mu bo, če je to npr. moja veliiiika vrednota? Potem je vprašanje, koliko časa bi se morala matrati, da bi otroka sploh naredila. In meni se 25 ne zdi tako zelo mlado, za prvega otroka, ne glede na današnje trende, ki se z mano sploh ne strinjajo, ki predlagajo kasnejša leta (se mi zdi bolj zaradi razmer življenja in vrednot v modernih časih) in zaradi komotnosti, ali boljše rečeno socialne varnosti, položaja, preskrbljenosti. Če bi jaz imela prvega otroka pri 30., sigurno ne bi imela treh otrok, kot jih imam zdaj. In ker sem imela prvega "šele" pri 25., nimam štirih, ker zdaj sem pa prestara za imeti še enega, nimam več energije. Sicer bi jih pa z veseljem imela. Zavedam se, da trenutno geni za otroke imet počasi izumirajo, da imajo ljudje raje prej vse urejeno in ok je tako, za tiste, ki tako čutijo, vendar je tudi ok za tiste, ki si otroke res grozno želijo, če jih imajo in da jim ni treba čakat. Če bi tukaj šlo v resnici za ne vem kakšno socialno stisko in za neprimernega partnerja, da se ne bi ujemala, ne bi bila sigurna en v drugega (v tem primeru tud boljš, da gresta narazen), ali če bi ona še študirala, potem je to druga štorija, valjda v tem primeru ni fajn zanosit. v običajnih primerih, ko pa gre vse po neki ok poti, četudi še nimaš stanovanja, pa ni razloga, da bi bile moje vrednote manj vredne od njegovih. nobene niso bolj ali manj pomembne, so samo različne in onadva pač tu nista kompatibilna. In ja, najbrž bi jaz tudi jokala, če moj dec ne bi hotel imeti. jokala bi, ker bi bila postavljena pred ultimat: pustiti ga ali čakati in nobena od teh dveh rešitev se mi ne bi zdela fajn, bi mi bila boleča, poleg vsega bi bil povsod en velik riziko.
|
|
|
|