|
Anonimen -> za vse sončke (24.10.2007 23:42:02)
|
Pozdravljene punce!
Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se spravila napisati tale post.
Sem mamica 3 mesece starih dvojčkov. Njuno rojstvo je bilo za naju z možem najlepši dan v življenju. Žal pa se tudi pri nama ni vse začelo tako krasno…
Vedno sem si predstavljala, da bova po poroki z možem začela delati na otročku in čez mesec bom že noseča, predstavljala sem si, da bo najin otroček rezultat romantične noči…pa življenje ni vedno takšno, kot si ga zamislimo.
Trudila sva se skoraj eno leto, ko sva se obrnila za pomoč k zdravnikom. Moja ginekologinja naju je napotila k dr. Reš. In dobila sva izvid: otroka ne bova mogla spočeti po naravni poti. Šok! Sesul se nama je svet. Verjetno vse poznate ta občutek nemoči.
Počasi sva se pobrala in odločila sva se, da začneva s postopkom pri dr. Rešu. Priznam, da je bil to kar velik finančni zalogaj, toda s tem sva bila takoj v »akciji«, kar pa nama je prihranilo veliko živcev. Meni osebno je pomagalo, da je stvar takoj stekla. Že tako in tako so me meseci med postopki ubijali, groza pa me je bilo, ko se na forumu prebirala koliko časa dekleta čakajo na postopek. Vem, da je bilo to res veliko denarja in srečna sem, da imava z možem takšni službi, da sva to lahko izpeljala.
In smo začeli s postopki ICSI. Prvič me je bilo strah za umret. Vse te inekcije in priprave na samo punkcijo…groza. Vožnja iz Postojne domov mi je bila prava muka. Toda smo preživeli, začela pa se je še večja mora: čakanje na rezultate. In sledilo je razočaranje. Jok, jok in še enkrat jok. Kako sva takrat jokala! Objeta sva ležala na postelji in jokala. Sedaj vem, da je bil ta jok zdravilen, ker drugače se mi zdi, da bi mi počil srček.
In smo šli naprej. Novi postopki, nova razočaranja. Začela sem živeti le še za postopke. Vsi ostali dnevi (med dvema postopkoma) so kar bežali mimo mene. Zdi se mi, da sem se spreminjala v malo pošast. Postajala sem jezna na prijateljice, ki so bile noseče. Zakaj one in ne jaz??
Ko sedaj gledam nazaj vem, da so naju reševali skupni trenutki. Z možem sva si vseeno znala narediti trenutke le za naju, najine posebne izlete…pomagali so nama tudi dolgi pogovori in tudi jok. Pa seveda najin kuža. Oh, kako zna kuža poslušati! Čeprav se zdi nemogoče, vem, da naju je ta izkušnja še bolj zbližala. Ravno zaradi tega se še bolj ljubiva in spoštujeva.
Postopki so bili več ali manj podobni en drugemu: inekcije, punkcija, bolniška, čakanje na rezultat in na koncu razočaranje. Navadila sem se, da sem se med punkcijo skušala čimbolj sprostiti. Vem, da se zdi nemogoče, toda res pomaga. Vedno sem mislila na najine posebne počitnice na morju, na točno določen večer…meni je to pomagalo, da sem se sprostila.
S časom sva vse skupaj začela jemati bolj »na izi«. Dr. Reša sva sprejela takšnega kot je. Za mene je strokovnjak. Resnično ga spoštujem! Njegove muhe sva z možem sprejela na zabaven način in meni osebno je bil zelo simpatičen. Najbolj pomembno mi je bilo to, da sem vedela, da ko ga bom potrebovala, da bo pozoren in zelo pomirjajoč. Med punkcijo je bil vedno pomirjajoč. Resnično, o dr. Rešu imam samo dobro mnenje!
In prišel je nov postopek, nove inekcije, nova punkcija. Tokrat nisem ostala na bolniški do testa ampak sem odšla že po parih dneh v službo. Bil je december in v službi sem uživala. Čakala sem na menstruacijo, nosečnostni test pa sem naredila že nekaj dni prej. Nisem mogla verjeti dvem črticam. Nepopisna sreča.
Sedaj že tri mesece uživam v materinstvu in seveda sta otročička za naju z možem najlepša in najbolj zlati bitji na svetu.
In zakaj sem se tako razpisala? Če bom z mojo zgodbo dvignila moralo vsaj eni izmed vas, je moj namen dosežen. Rada bi povedala, da sem tudi jaz cele večere previsela na računalniku in zbirala informacije o umetni oploditvi. Tudi jaz sem imela dneve, ko sem bila na psu, ko se mi je zdelo, da nikoli ne bom mama, dneve, ko sem bila jezna na ves svet. Rada bi vam povedala, da uspe! Verjemite v to! S partnerjem se imejta rada, imejta skupne posebne trenutke, ko bosta na tleh, skupaj jokajta, nato pa pogumno naprej. Zaupajta svojim zdravnikom in sebi. Ljubezen je tisto pravo, ščepec sreče pa lahko vsak hip pade tudi v vajin objem. In vedite, jaz držim pesti za vsako izmed vas!
|
|
|
|