|
Raho -> Izpoved hard core dojilje part II. - Odstavljanje (20.10.2007 10:51:23)
|
Pa dajmo povedat še kakšno na temo odvajanja od dojenja. Mislim, da bo nekaterim na tem forumu prišlo prav tudi to. Vse, ki menite, da je odvajanje od dojenja enostavna zadevščina in tiste, ki imate vsa vzgojna načela globoko v čislih, pa lepo prosim, da tega ne berete, ker bom po tem postu v vaših očeh postala zelo slaba in manipulatorska mati.
Torej… Po tistem, ko smo na željo obeh (gospoda Organa in mene) ponovno ugledali magični črtici na nosečniškem testu (o vsebini SMSja, ki sem ga Organu poslala in odgovoru nanj, raje ne bom, ker ni niti malo smešen, le naj povem, da me je poklical in mi rekel, če sem normalna, da bom prestolonasledniku kupila roza copate; ja policaj je) in bili en teden popolnoma paf od navdušenja, sem po padcu z rožnatega oblačka nore sreče ugotovila, da še vedno dojim. Ne enkrat, ne dvakrat, ampak prepogosto na dan. Prestolonaslednik je namreč v zadnjih nekaj mesecih začel kazati pretirano zanimanje za moj velecenjeni parček in vsak dober otroški psiholog bi njegovo navezanost na materino oprsje lahko opisal kot stopnjo hude odvisnosti, če ne že kar začetek Ojdipovega kompleksa, po Freudu tiste faze, ko sin vidi v očetu ogrožujočega drugega in mu v sanjah želi odgrizniti glavo.
Sicer pa, najverjetneje je odstavljanje od dojke za majhne dečke zelo travmatično (še za velike je) in ker si v prihodnosti nikakor nisem želela vzgajati psihopata, ki bo pri 17. letih streljal po srednji šoli in za poboj na koncu okrivil mater in travmatično izkušnjo iz otroštva, ko ga je hudobna mati na silo odtrgala od njemu tako ljube dojke, sem se zatekla tja, kamor se vsaka sodobna mati zateče, ko ji zmanjka vzgojnih in drugih z otrokom povezanih trikov – na internet.
Na internetu pa poplava informacij in dobrohotnih nasvetov o tem, katera metoda vžge pri odstavljanju od dojke (pre)velikega otroka. In zato, ker neznansko cenim strokovnost, sem seveda v celotni internetni ponudbi takoj zavila k strokovnjakom iz LLLI, ki so imeli na zalogi 7 različnih metod odstavljanja. Naj že vnaprej povem, da pri nas ni zalegla nobena in da sem sama dodala še osmo, ki jo bodo new age mame raztrgale vključno z mano na prafaktorje, še preden bodo jo do konca prebrale, ker je eno veliko manipulatosko vzgojno govno, a pri nas ni zaleglo niti slednje.
Že v predgovoru na strani LLLI lahko preberemo, da bi bilo idealno, da se otrok odstavi sam. Seveda, več kot idealno, toda ali je kdo od LLLIja pomislil, da je lahko to odstavljanje dolgo tudi desetletje ali več? Jaz osebno ne nameravam hoditi med odmori v šolo, da bom podojila sina, trenutno pa vse kaže na to, da bomo do začetka osnovne šole še bolj odvisni kot smo sedaj (čeprav je v zadnjih dveh tednih naš prestolonaslednik iznašel nov način izsiljevanja za jošek: »Mama, daj mi malo dudo, da jo popravim, da Živa (bodoča gospodična, ki je trenutno še v trebuhu) ne bo imela starega mleka.«), če se seveda ne bomo, predvsem gospod Organ in jaz, domislili česa izvirnega, kako našega mulca prepričati, da naj pusti te uboge joške na miru. In LLLI zagovarja postopno odstavljanje z ljubeznijo. Postopno je že, saj se neuspešno odstavljamo že 7 mesecev, je pa tudi polno ljubezni in seveda drugih čustev, ki so povezana s frustracijo in bolečimi bradavicami ponovno noseče matere, ki se na trenutke počuti kot krava, priklopljena na molzni aparat.
Pa si oglejmo vse propadle metode, ki smo jih poskusili. Včasih je naše poskušanje pripeljalo že tako daleč, da sem mislila, da si bo gospod Organ nadel uniformo in mulcu napisal kazen za pretirano vlečenje bradavic. Da kasneje ne pozabim – naš dečko ima namreč izjemno posrečen način dojenja – eno bradavico ima v ustih, drugo pa pokriva z dlanjo – pojma nimam zakaj (mogoče zato, ker se boji, da bi si drugo prisvojil ati, kar je posledica že prej omenjenega Ojdipovega kompleksa).
metoda: »Ne ponujaj – ne odbijaj«
Teoretično gledano izjemno dobra metoda. Mati otroku dojke ne ponuja, vendar mu je tudi ne odbija, če se otroku dojenja zahoče. Prvih nekaj ur je ta metoda čudežno delovala. Mulček je pozabil na dojke. Prvič se je spomnil, da bi lahko malo potegnil šele po petih urah. In ker je pač hotel malo potegniti, sem mu, tako kot narekuje literatura, dovolila. Po treh urah se je spomnil drugič – ni problema. Po dveh urah še enkrat – ok, gre, ni problema. Ponoči pa že na vsako uro. Celo noč me je vsako uro rukal in kazal (govoril takrat še ni), da bi malo potegnil. Drugi dan se je tortura nadaljevala v nedogled. Tako dolgo, dokler nisem kot kakšna ženska na robu živčnega zloma, vpila na Organ, naj tega otroka že enkrat spravi iz mojih joškov, ker je vsem v tej hiši še najbolj mar za moje joške, zame pa je obema, tako njemu kot otroku popolnoma vseeno.
metoda: »Zamotitev«
Ta metoda pravi, da je otroka potrebno, ko se želi dojiti, zamotiti – ali mu ponuditi pijačo ali igračko ali se poigrati z njim…Se pravi, da moramo otroku preusmeriti pozornost. Svetujejo pa celo nošenje tesno v naročju, petje, pogovarjanje… Se sprašujete, kako je uspela ta metoda? Naj jo predstavim kar v dialogu.
Sin: »Mama, dudo!«
Jaz: »Palček, si žejen? Boš vodo?«
Sin: »Ne, dudo. Malo podudlam.«
Jaz: »Palček, si lačen?«
Sin: »Ne. DUDOOOOOOOO!« Seveda s solzami v očeh.
Jaz: »Kaj, če bi prebrala pravljico!«
Sin: »NEEEEEEEEEEEE. DUUUUDOOOOOOOO.« Sedaj že kar preglasno vpije.
Jaz: »A sezidava visoki, visoki stolp?«
Sin (agresivno s 180 decibeli): »DUUUUUUDDOOOOOOOOOOOO. Jekel sem DUUUUDDDOOOOOO!«
Kdo se vda? Seveda, ponižna mati, ker sosedje lahko pokličejo na CSD, da otroka maltretiram. Vpitje je namreč preseglo vse mere dobrega okusa. Da ne govorim, da je ob vsem tem vpitju v sobo pridirjal tudi gospod Organ, ki je skušal preglasiti mulca in vpil (glasneje kot 180 decibelov): »Pusti mamico pri miru, ni ti treba vleči vsakih pet minut. Ne vpij, slišimo te!«
Toliko o mirnem nedeljskem popoldnevu.
3. metoda: »Nadomestilo«
Neuspešna že v štartu. Zakaj? Ker smo jo vkombinirali v 2. metodo pa se ni obneslo. Torej – falot ni ne lačen, ne žejen…
Pa ne si misliti, da se nisem spomnila še enega nadomestila. Vsem tako znane umetne dude ali kot ji jaz po domače pravim varalice (Sprašujete zakaj? Ker gre za zamotitev nasprotnika…). Letim v trgovino, kupim varalico… Pa se delam Francozinjo. Pride prestolonaslednik z ukazom: »Mama, dudo!«. Jaz pa iz rokava potegnem svojega aduta – umetni cucelj (saj veste, da nekaterim pri odvajanju od kajenja pomagajo nikotinski obliži – jaz sem mislila, da bo duda neke vrste nikotinski obliž za mulčka) in mu ga ponudim. In glej čudo: Zadeva vžge. Tamali si jo da v usta in vleče. Potem pa zgrožen odtava k fotru in mu s solzami v očeh razlaga: »Ati, tu nic ne tece… Ni mjeka…« Pa pride Organ v dnevno sobo in začne: »Sem mislil, da si bolj pametna… Zdaj pri skoraj treh letih mu daš varalico? Pa kaj hočeš, da bo do sedmega leta hodil naokoli z dudo v ustih?«
Ne, dragi, definitivno je dosti bolj naravno, da vlači moje joške. To je tako kul, pa še v osnovni šoli se mu sošolci ne bodo smejali, ker bo se lahko pohvalil, da opravlja prakso za odraslost na maminih joških in da pri petnajstih ve o anatomiji joška več kot nekateri, ki so končali študij medicine.
metoda »Zakasnitev«
Pravijo, da je to izjemno učinkovita metoda, ki še posebej dobro učinkuje pri starejših otrocih. Pri nas se tudi ta ni obnesla. Poglejmo jo v dialogu.
Mulček: »Mama, jaz bi dudal.«
Jaz: »Joj, sinko, počakaj 5 minut, da mama do konca pobriše tla.«
Mulček: »Koliko je pet minut?«
Jaz (prepričana, da bo Organ znal zamotiti mulčka): »Pojdi k atiju, ti bo povedal.«
Mine 5 minut.
Mulček: »Mami, ati je rekel, da je pet minut minilo… Zdaj dobim dudo?«
Pa toliko o pomoči partnerjev…
Tista, da ponoči dojke spijo, podnevi pa delajo mleko je pa tako ali tako neumnost… Sredi noči se prestolonaslednik prikrade k meni in z roko začne ordinirati po mojem dekolteju.
Jaz: »Sine, kaj počneš?«
Sin: »Mama, daj dudo.«
Jaz: »Šššššššš, duda spi.«
Naenkrat začutim kljuvajočo bolečino v dojki. Zavpijem: »Kaj delaš?«
Sin: »Dudo budim!«
metoda: »Skrajšanje trajanja podojev«
Ta je bila še posebej ljubka. Pravi, da se otrok lahko doji, kadarkoli in kakorkoli se hoče, le trajanje dolžine podoja je omejeno. Npr., da prešteješ do 10. Pa smo poskusili. Prestolonaslednik pricaplja v dnevno sobo, kjer sem mučila likalnik in seveda zahteva svoj jošek. Brez ugovora mu ga ponudim in mu rečem: »Ko prešetejm do deset, boš nehal.« Brez ugovora se strinja. Štejem, preštejem do deste, sin reče: »Še enkrat!« In kaj zdaj?
6. metoda »Sporazumno odstavljanje.«
Ta je bila šele originalna. Se dogovorimo, da se po morju več ne bomo dojili. Ja, pa ja de… Na morju smo bili že trikrat, dojimo pa se še zmeraj.
metoda: »Očka – na pomoč!«
Ja, tudi Organ se je pridružil odstavljanju od dojenja, predvsem nočnega. Že 8 mesecev ju ob 20.00 oba pospravim v posteljo, jaz pa grem »delat« - beri: viset na RR. Morda bo tako pozabil na dojenje ponoči… Neuresničljivost današnjega dne… Otrok me namreč VOHA. Še preden mi uspe zlesti v posteljo, že je na moji strani in že se stiska k dudi. Poskusili smo tudi odsotnost matere – šla sem v bolnišnico. In kaj mislite, zakaj je moj sin prihajal k meni? Zato, da je lahko malo potegnil…
metoda (umazana, matere, ki vzgajate svoje otroke po kakršnihkoli sodobnih vzgojnih načelih, prosim, ne berite): »Podkupovanje«
Z mulčkom gledava katalog od Peg Peregoja.
Mulček: »Mami, jaz bi imel takšen policijski motor.«
Jaz: »Sine, seveda. Kupim ti ga, če 10 dni ne boš dudal.«
Gledamo reklame, reklama za Whiskas.
Mulček: »Ati, jaz bi imel tako muco.«
Organ: »Ja, sine, samo dudati moraš nehati, pa jo dobiš.« (O mojih ubijalskih pogledih tukaj ne bom razpravljala.)
Nekaj dni kasneje pri babici.
Mulček: »Babi, jaz bi imel fotoapajat:«
Moja mati: »Takoj ko nehaš dudati, ti ga kupim.«
Seveda tudi podkupovanje ne zaleže. Mulček čez nekaj dni vpraša: »Mami, bom dobil motor, muco in fotoapajat?«
Jaz: »Seveda sine, ampak, ker še vedno dudaš, je muca s tvojim motorjem in fotoaparatom okli vratu odšla na reli Pariz-Dakar… In vprašanje, kdaj se bo vrnila. Najprej boš moral nehati dudati.«
Od poroda me loči še 7 tednov, vendar dojim še zmeraj. Nobena od metod se ni obnesla kot učinkovita. Kaj bom naredila? Pojma nimam… Resno razmišljam, da bo princeska, ki je trenutno še v varnem zavetju trebuha pri 18. mesecih na silo odstavljena.
|
|
|
|