|
Mavrica32 -> RE: Vsakodnevno najedanje (29.11.2007 21:21:37)
|
oj,
pa se še jaz javljam sem gor. Pa čeprav kot popolna začetnica. Po svoje si lahko rečem, kaj jamraš, saj imaš vse. (Razen otrok in mačka.) A material mi nikoli ni pomenil sreče.
Fricka, ko sem brala tvoje besedilo, je bilo kot da bi me kdo s kladvom po buči. Veš to, kar si ti naredila jaz nočem. In mi je že sedaj po še ne pol leta zakona čist mem. Rada bi naredila en konsenz...čisto prilagodila se pa ne bom. Mislim, dost mi je bilo prilagajanja doma 19 let..,pa še malce več... potem sem imela vsaj svoj flet in sem lahko živela kot ptič na veji. Sedaj po 32 letu pa bi rada zaživela kot en normalen odrasel človek. Ne, da me en kar naprej sekira. Zaradi najedanj sem zgubila otroka - splav. Saj ne, da ni bil takrat z mano. A me sedaj nekako ne more sprejet, da kdaj pač še malce žalujem. obenem pa ve, da otrok ne bom dokler ne bom srečna. Imam močno psiho. Moj tretnutni lajf je služba, ta mi največ pomeni. Ne veselim se vikendov, ker v soboto vedno dela in ker nedelja ni nikoli po moji želji. Poznam ga že 7 let, a življenje v bajti je čisto drugačno kot tisto hoditi k punci spat. Moram mislit nase, pa čeprav ga mogoče kdaj užalim, ker ne pojem vsega kosila, če ga ja skuhal zame, pa čeprav sem rekla, da imam pozno službo in da me ne bo.
će bi imela svoj flet prost bi verjetno, že davno prespala kako noč tam. V varnem zavetju sten, ki sem jih sama opremila.... Sej morda bo kaka napisala, da sem razvajena smrklja. Samo jaz tako zelo pogrešam, kak objem, kak večer, ki bi bil posvečen samo meni. A res zahtevam preveč?
Vedno sem si želela imeti otroke, celo sam sem si rekla, če ostanem sama, samo, da bi jih imela. Sedaj nisem več tako navdušena. Saj bi bila sama za vse. Jaz pa si želim, da bi imeli otroci res fotra. Ne samo na papirju in ne samo par ur tedensko. Da pa bi samo on odločal o njih - pismo, mogoče bi mu mogla še enkrat prebrat poročno obljubo.
Že moji starši so mi dajali vedeti, da nikoli niso zadovoljni z mano. Sedaj je tak tudi moj mož. Človeku upada volja, da bi se sploh še kdaj kaj potrudil, da bi spekel kako pecivo, naredil bolšje kosilo. Res ne vem. Sem kot v labirintu, a izhoda ne vem.
Oprostite, če sem kr vpadla kot dehidriranec v puščavi. In hvala, če ste me prebrale.
Veliko sonca vam želim
|
|
|
|