|
Encijan -> RE: Marčevke 2007 (2. del) (13.12.2007 10:56:06)
|
Draja in Sezam, hvala za odgovor glede sojinega mleka, bom poiskala in sprobala.
Pasiranje hrane - tudi pri nas še vedno v nulo pasiramo, ker se drugače davi. No, razen mlečno žitne kašice so malo bolj grobe, nazadnje sem ji ponudila Linovo kašico riž koruza in je malo bolj groba, pa se mi zdi, da ji zato ni šla ravno najlepše dol. No ja, ali pa zaradi novega okusa, čeprav ima drugače riž in polento ful rada. Mimogrede, a je katera že kuhala polento s sadjem? Jaz sem jo do zdaj kuhala z zelenjavo, zdaj dam v bistvu manj zelenjave in ko spasiram pride tak fin gost "puding", to je v bistvu "najtrša" hrana, ki jo rada je. Pa še dobrega okusa je, bom najbrž res poskusila skuhati s kakim sadjem, da vidim, kako bo, ko že navadnih pudingov in skut ne smemo... Je pa to bela polenta, sem jo prvič za foro kupila in ker jo je tako rada jedla, z rumeno niti nisem še poskusila.
Kako pa otroka pravzaprav navadiš na koščke oz. nepasirano hrano? Jaz ji zdaj občasno dan kak košček kakega sadja, ki ga sama jem, pa včasih ji gre dol, ponavadi pa ne, rednih obrokov pa ji niti ne poskušam dati nepasiranih, ker se je parkrat ornk davila (ko je bil le kak košček vmes nespasiran) in sem jo morala na hitro iz stolčka ven in okoli obračat, pa se tega zdaj kar malo bojim... Žabika, kako je tebi uspel ta hitri preobrat? Namerno, načrtno ali čisto spontano? Daj napiši par besed, če utegneš...
Amy, kje pa si dobila Pregomin AS? Navaden Pregomin tudi smrdi ja, se pa počasi navadiš na to (vsaj jaz sem se), pa Špela zgleda tudi, seveda če je vsaj malo zamaskiran s kašico ali v pireju. Po žlički ji jaz večje količine samega mleka še nisem poskusila dajat, par žličk pa je nekako spravila dol. Jaz si sicer želim čim dlje dojiti, kar je v primeru alergij menda tudi zaželjeno. Sedaj smo dobili Pregomin na recept , a mi nihče ni rekel, naj ne dojim več, čeprav sem bila najprej kar malo neprijetno presenečena nad skopimi navodili in precejšnjo količino Pregomina na recept, potem pa sem se skulirala in delam pač po svojem občutku...
Vrtec oz. varstvo in služba. Oh ja, mene tudi počasi že daje. Sva malo pozno začela iskati privat varstvo in sva ga sedaj dobila od septembra naprej, do takrat pa jo bosta imela tast in tašča. Oboje me skrbi, ker je Špela res živ otrok, babi in dedi pa sta že kar v letih, varuška pa je menda v redu, samo je le smotan občutek otroka kar nekomu pustiti. Bosta pa zraven še 2 otročka po 1 leto in 2 leti starejša, tako da se bodo najbrž imeli lepo in me ne bo preveč (nič) pogrešala. Potem je tu še problem zaradi diete, če se jo bomo takrat še vedno morali držati, pa seveda moja služba 100 km stran. Kar na jok mi gre, ko pomislim na vse ure, ko bom stran od naše male žabice. Pa kar nimam volje česa ukrenit glede tega, ker je služba v redu, čeprav dolgo se res ne bom več mogla voziti tako daleč. Si res še ne predstavljam, kako bom preživela to spremembo.
Grem se še malo igrat z našo malo razbojnico, ker bo šla potem kmalu spančkat...
|
|
|
|