|
Barbs -> RE: Male majčice in majčki 2006 (7.3.2008 8:16:17)
|
IZVIRNO SPOROČILO: cofek
...jaz namreč ne morem slišat Ažbeta jokat -
Jaz tudi ne Aleksa. Zgleda, da je bila tisti dan, ko sva rojevali, neka posebna luna.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
Glede reda, rutine in ostale znanosti :
Bom najprej pokomentirala nekje omenjeno oddajo, v kateri so punčko kao navajali na spanje ponoči. Sem jo , kljub temu, da so mi te oddaje naravnos smešne , da ne uporabim še kakeg drugega izraza, gledala; iz firbca, kaj bodo natuhtali. Ne bom komentirala niti tega, da je bil punčka otrok s posebnimi potrebami in da so take in podobne oddaje namontirane da glava peče - nekdo pač spet fajn služi. Skratka, mamica je res stala pred vrati, tiščala kljuko (halo!!!) da punčka ni mogla ven. Notri v sobici so imeli skrito kamero, ki je pokazala, kako je mala tavala iz postelje do vrat in nazaj, tulila itd... na koncu se je ulegla na posteljo, skrčena obrnila k steni in zaspala. "Terapevt" je naslednje jutro čestital mami, kaj ji je uspelo. In ja, po enem tedno tega mučenja ni več vstajala, vsaj pokazalo ni tega oz. tako so povedali. In če že ni, zagotovo to ni bilo zato, ker je skapirala, ampak, ker se je vdala v usodo. Zlomili so jo pač. Tako kot (oprostite) če bi psa, ki je prej svobodno tekal po travniku za bajto privezal na ketno . Tri dni bi lajal, vlekel, cvilil, potem pa bi počasi odnehal. Ampak ne zato, ker mu bi bilo fajn na ketni, zato, ker se je pač vdal, zlomil.
Kaj je mala deklica razmišljala, kaj čutila, tega pač mi, pametnjakoviči, ne moremo vedet, ker nismo ona. Lahko marsikaj.
Če otrok joka, se zbuja, nerga, potem menim, da mu pač nekaj ni prav. Sploh če se to dogaja ponoči. Morda ga je strah, čuti praznino, ne vidi mame, ga kaj boli, je sanjal kaj strašnega ( v tem obdobju so sanje zelo prisotne), se zbudi in mu razbija srce, je nemočen, si ne zna pomagati.... Zajoka. Se dvigne in išče edino bitje, pri katerem se počuti varnega in mu zaupa. To bitje pa ga potem po možnosti nadere, kaj cvili, ga dvigne in odnese nazaj, kjer mu nekaj ni bilo, skratka, ga ne razume, ne razume njegove stiske. To zame ni red. Tudi jaz včasih sanjam in se zbudim in mi srce močno nabija, včasih sem čist zmedena, pa ko mi je ata umrl sem se zbujala celo v joku - edino, kar mi je pomagalo, da sem lahko nazaj zaspala je bilo, da sem se privila k možu, da me je stisnil tesno k sebi, se obrnil postrani in me "skril" . Pa sem velika punca.
Če se Aleks zbudi, mu najprej mirno rečem, da je zunaj temica in da moramo spati. Da vsi spimo, tudi Biba in Muca. Če joka in se skobaca k nama, ga dam na sredino, pokrijem in stisnem k sebi. Ponavadi že po dveh minutah spi kot top. Včasih spi do jutra pri nama, včasih ga prestavim v njegovo posteljico. Če se še enkrat proti jutru zbudi in joka (včasih tudi ) in spet pride med naju, pač pride. Who cares. Jebeš ti red in disciplino, če je pa otrok potem znerviran, smrkav in predvsem žalosten in utrujen. Ker ga po mojem mnenju tudi stalne nošnje (in to v joku) nazaj v njegov svet, presneto zmatrajo.
In kaj je zame "red" ( uf, kako ne maram te besede) ; bom kar nekaj natrosila, ni pa to lestvica bolj in malo manj pomembnih "redov" :
- da zjutraj reče "utjo mami" , brez, da bi ga kdo spomnil
- da se sam spomni, da bi si skrtačil zobke, umil in "maza matza kemica"
- da si po jedi sam obriše ustka s prtičkom, čeprav ga moram potem še enkrat umiti
- da poljubi sestrico, ko pride iz šole in ji poravna čevlje, ko si jih sezuje, da je levi res levi in desni res desni
- da v trgovini prodajalki pri kruhu glasno reče "daannnn" in se pri tem smeji na vsa usta
- da si odvije kinder čokoladico in papirček nese v smeti, pri tem je pa ves ponosen nase
- da je izredno prijazen do sosedovih otrok, jih boža, kliče, se zna lepo igrati z njimi in jim celo dovoli, da uporabljajo njegove igrače
..... pa da ne dolgovezim; naštevala sem konkretne primere, govorim pa o socializaciji, strpnosti, skratka o življenju, malem življenju, ki bo nekoč veliko. Prepričana sem, da bo tudi z mojimi pravimi usmeritvami uspeval kot vredu fant - in na kraj pameti mi ne pade, da bi ga pustila jokat - če pade, ga potolažim in stisnem, če stopi na kocko in ga boli, ga prav tako potolažim in stisnem..
Zakaj bi bilo potem ponoči drugače? Ne vem. SFW, čez par mesecev ali pa leto ali pa dve se zagotovo ne bo več zbujal...
Pa da ne bom izpadla zmedena in raztresena mati. Tudi mi imamo "rutine" (tudi to je ful grda beseda, a ni?), bolje rečeno pozitivne navade, ki ga učijo za življenje. Vesela sem, ko vidim, da raste in se razvija in je zdrav.
Vse ostalo bomo že zrihtali.
p.s.
Pa ne zamerit čudni stari babi. Taka sem bila že kot otrok.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]
|
|
|
|