|
MarijaPo -> RE: Male majčice in majčki 2006 (26.10.2007 16:59:54)
|
Ohoj Punce,
kako vam kaj gre?
Ene dezurne na zabavi devetosolcev, ene imajo rade sumnike, spet tretje pa poznajo kar 3 razlicice slovenske verzije Old McDonalda. :)
Nabor razpolozenj, opravil in znanja majcic je pester.
Danes sem premisljevala o tem, kako se morajo pocutit arheologi, ko recimo preucujejo kako se je neandertalec stopil z nami ali pa izginil. Ce pogledamo koliko casa zivi en osebek in koliko casa je trajalo, da so neandertalci izginili, se nam zazdi, da pa res ful premalo casa zivimo. Niti enega postenega izginotja vrste ne dozivimo (razen za tiste vrste zivali, ki jim mi "pomagamo", da izumerejo).
Skratka, potem sem premisljevala koliko je lahko ena ura dolga. Recimo, ce rojevas, ti je ena ura res ful veliko casa in si zelis, da bi bilo zivljenje kar malo krajse, da bi potem tudi manj casa rojevali.
No, nisem prisla do sklepa, ampak kakorkoli vzamemo, svet je lep.
Bom se malo elaborirala na to temo.
Danes sem bila na nekem razgovoru in sem 40 minut svojega zivljenja prezivela v druzbi treh ambicioznih, za soljudi neobcutljivih in po moji oceni tudi nesposobnih ljudi. Problem je bil, da sem jaz zelela dobit sluzbo za 6 ur, oni pa bi radi, da bi jaz tam bila 9 ali vec ur (seveda za placo 8 ur na dan). No, in so mi na dolgo in siroko razlagali kako mi tako velike usluge (kot je, da bi delala 6 ur in dobivala za to tudi ustreznih 75% place) ne morejo narest in podobne oslarije.
Lahko bi ocenila, da mi je zal, da sem dozivela teh 40 minut svojega zivljanja in da bi bilo bolje, ce bi lahko vse zoprne trenutke svojega zivljenja vrgla na en kup in zivela toliko let manj, kolikor bi bila skupna dolzina teh zoprnih trenutkov.
Zakaj se nam vsem zdi, da bi bila to slaba ideja? Zato, ker je v resnici zelo prijetno ziveti. V teh 40 minutah sem lahko opazila, da je izvrsna direktorica dokaj nemiren clovek in da rada prekriza roke in se zivcno preseda po stolu, kadar vidi, da zadeve lezejo v njej nesimpaticno smer, ker sem opazila, da ima moj potencialni sef hecno asimetrijo na obrazu, ker mi je bila kadrovnica spet zelo simpaticna, ker se mi je zdela profesionalna. Vsega tega ne bi opazila, ce ne bi zivela. Prav tako je recimo prijetno stat na mrazu in cakat avtobus. Danes sem namrec prehlajena in zato tudi nisem sla v sluzbo, na tisti zoprni razgovor sem vseeno sla, da se ga resim (sluzbe itak ne bi vzela, ker sem se zaenkrat zadovoljila s svojo sedanjo, tako da so mi v resnici uslugo naredili, ker mi niso hoteli narest usluge). Torej, prehlajena sem cakala na avtobus tam pri bivsi delavski knjiznici v ljubljani in rahlo je dezevalo. Mojega busa ni bilo kar nekaj casa, ampak notranje veselje, ki ga clovek goji ob misli, da bo bus kmalu prisel, je vsekakor vredno dozivetja. Potem pride trenutek, ko bus celo res pripelje na postajo in ze kar vidim in cutim topli in oblazinjeni stol pod mojo ritjo in za mojim hrbtom.
Bozansko!
Upam, da tudi ve veste, da se imamo v resnici zelo zelo dobro na tem svetu. :)
|
|
|
|