|
puri -> RE: Januarke 2006-2 (20.1.2008 16:40:42)
|
Punce hvala za čestitke!!!
Včeraj sva s Tio prišli domov.Ta porod je bil zame najtežji. Sem mislila, da ne bom zmogla. Predno sem šla rodit, so mi na UZ, ki je trajal skoraj eno uro, rekli, da punčka nima ene roke, na drugi je tumor, ki je velik kot pomaranča, vse mere so premajhne,...na sploh, da je vse nekam čudno, in da ne bo iz tega nič dobrega. To sta mi povedala dva G, ki mi nista dala niti ene pozitivne misli in vzpodbude,...Poslali so me v porodno, da bi se porod čim prej začel, ker z otrokom naj ne bi bilo vse vredu. Midva z mojim sva doživljala pravi pekel, ker nisva vedela, kaj naj pričakujeva, kaj bo v resnici prišlo ven. Jaz sem bila čisto fertik in sem mislila, da ne bom zmogla, ampak poti nazaj ni bilo. Ker se nisem preveč hitro odpirala, so me vprašali, če pospešijo, ker so vedeli, da psihično zelo trpiva in sva rekla, da naj. In tako sem se v eni uri odprla 5-6 cm, bilo je res hudo. In ko sem končno rodila, so mi na trebuh dali najino punčko in najprej sva oba pogledala, če ima dve rokici in ko sva ju videla, sva oba jokala in nisva mogla nehati. Celo so pregledali in izkazalo se je, da je z njo vse vredu, da ima samo na eni rokici eno bulo, v kateri je voda in ji jo bodo kasneje odstranili.
To je bila res taka izkušnja za nas, da mi gre sedaj vsakič, ko pogledam Tio, na jok, ker sem zelo hvaležna, da je z njo vse vredu, ker so naju tako prestrašili, da niti nisva vedela, če bo živa, če pa bo, pa da bo imela polno napak. Pa več, ko sem spraševala, manj odgovorov sem dobila. Še sedaj ne morem verjeti kaj so na UZ gledali . Potem pa zaupaj ultrazvokom
No, hvalabogu, da se je vse srečno končalo,...ampak mene je vse skupaj tako izmučilo, da sem še danes čisto izmučena in bo trajalo, da bom prišla k sebi,...pozabila pa tega itak nikoli ne bom,....ampak važno, da je SREČEN KONEC[sm=smiley1.gif]
se še kaj oglasim,.....
|
|
|
|