|
Raho -> Izpoved hard core dojilje (17.10.2007 20:44:22)
|
Malce za smeh, ampak z veliko dozo resnice…
Ja, začela sem se spraševati, kdaj bo moj parček spet samo moj. Pred tremi leti (no, malce manj) sem prvič rodila. V poznih letih – ta izraz mi je tako všeč – vsi so me ogovarjali z gospa. In kot mati, ki želi svojemu otroku samo najboljše, sem seveda z vso predanostjo začela dojiti. Halo, saj je to vendar najboljše za mojega otroka, ne?
Ampak, začnimo lepo na samem začetku. Vsak, ki me je vprašal, če bom dojila, še preden sem rodila, je bil deležen mojega zgroženega pogleda, češ, kako lahko sploh vprašaš takšno neumnost. Seveda, da bom, saj vendar izhajam iz družine dojilj. Moja mati me je dojila 2 leti, moja sestra je dojila 3 leta… Halo, ja kaj pa si predstavljate…
In potem prvi šok – porod po naravni poti ni uspel. Zakaj že? Aja, otrok je bil nesorazmerno velik za mojo medenico (o tem v nobeni strokovni literaturi ni bilo niti besede) in se je po 12 urah umetnih popadkov (ja, bilo je fantastično) z glavo zataknil (vem, skoraj nemogoče) v mojo medenico (no, še 2 dni po porodu je imel videz otroka rojenega po naravni poti) in smo šibali na urgentni CR. In moje prve besede po tistem, ko sem ponovno ugledala svetlobo: »Hočem dojiti!« Seveda so vsi v bolnišnici (ja, otroku prijazna je) bili navdušeni nad mojo vnemo in zavzetostjo. Naval mleka – takoj. Odkrito povedano, se je moj parček tako povečal, da nisem videla izza njegovih obronkov v ležečem položaju svojih nog. Pravzaprav ničesar razen velecenjenega parčka. In moj sin (le po kom je podedoval to naravno inteligenco) je takoj vedel, čemu služijo zadevice. Ja, prvo noč se je prisesal na dojko in do danes je še ni izpustil. No, njegov oče je tudi navdušen nad parčkom, zato menim, da je to dedno.
Sprašujete, če sem imela težave z dojenjem? S samim dojenjem ne, vendar se mi je v tem času porajalo kar nekaj vprašanj:
a) Zakaj nihče ne pove, da bradavice lahko tako hudičevo bolijo in je tisti lanolin samo psihična kamuflaža?
b) Kako ti lahko dojke zrastejo v dveh dneh iz košarice C na košarico F (ne vem, zakaj nisem podpisala pogodbe z ljubljanskimi mlekarnami)?
c) Zakaj se pri hitri rasti dojk pojavijo na njih strije (ne vprašajte, kako izgleda – ni okusno)?
d) Zakaj starejši otrok (beri mož) pokaže tako abnormalno navdušenje nad veličino tvojih dojk?
e) Zakaj so navali mleka tako grozljivi in se ti dogajajo ob najbolj neprimernem času?
f) Zakaj dojeni otroci prespijo celo noč samo ob, pod, nad… tvojim joškom, v svoji posteljici pa se zbujajo vsaki 2 uri?
g) Zakaj mi ni nihče povedal, da lahko mastitis fašeš tudi po 12 mesecih.
Pa še bi lahko naštevala.
Torej – ponosna, doječa mati. Sprejema drugačnost? Ne. Ni šanse. Prvo in drugo leto niti pod razno. Ne dojiš? Kako ne? Nisi imela mleka? Daj, ne nakladaj… Jaz imam vendar mleka za izvoz. Najprej se tamali naje do onemoglosti, potem pa si še kakšne 3-4 deci izčrpam. In to seveda s pridom shranjujem v zamrzovalniku – kaj če bo vojna? Ne bom komentirala, kako smrdi, ko po 10 mesecih shranjevanja zadevo odtališ in jo mečeš v kanto za smeti, ker vojen ni bilo, ti pa še vedno imaš mleko. In ne bom komentirala, koliko je Avent zaslužil na meni, ker sem kupila več kot 60 lončkov in več kot 50 vrečk za shranjevanje mleka, ki so vse bile vzorno opremljene s potrebnimi podatki: kdaj, kje, kako, koliko mleka. No, prazniti smo začeli zamrzovalnik takrat, ko sta v njem bila samo še dva šnicla in 110 lončkov in vreč z mojim mlekom.
In tako dojiš prvo leto, dojiš drugo leto, vmes se s tvojim parčkom igra še očetov otrok, ker si je pač treba igrače deliti (ne?) in potem ves blažen ugotoviš, da boste ponovno imeli dojenčka. Dvoletnika odvaditi dojenja? Misija nemogoče…
Sama sem pač za soft variante – nežno, z ogromno ljubezni. Ja, pa ja de… Sedaj, 2 meseca pred porodom se poslužujem že umazanih for: Če nehaš dudati, ti kupim policijski motor. Zaleže? Ne… Tamali pride do mene – dude je že pravično razdelil – ena od njega, druga od dojenčka… Dojenčkovo mora občasno »popraviti« - mislim, ne vem, od kod jih jemlje… Smo pa dosegli napredek – uspeli smo ga prepričati, da se odpove enemu od parčka v korist dojenčka, ker je najprej mrtvo hladno izjavil, da se bo dojenček hranil po steklenički.
Kaj pa jaz? Pripravljam se na nov podvig – dojenje v tandemcu. Sprašujem se, če mi bo uspelo. Še vedno pa se tolažim z dejstvom: Kar te ne pogubi, te okrepi. (kKo je že tista: Sanja svinja o kukuruzu...)...
Ja, hotela sem še napisati, da je najboljša bila tista fora: povpraševanje-ponudba. Pri nas je bilo povpraševanje tako pogosto, da je ponudba šepala.
In mislim, da se lahko sprašujem, kdaj bo moj parček spet moj… A mislite, da ne vem? Takrat, ko bosta namesto čvrstega parčka ostali 2 čajni vrečki.
Ja, pa veste, še nekaj je: Moj sin je tako fini lopov – nikoli ne prosi dojke v javnosti. Ne, že kakšni 2 leti ni niti omenil, čeprav sem mu iz firbca enih parkrat omenila, če slučajno bi. A, jok… Intima je intima…
Sprašujete me, kako dolgo bom dojila drugega? Tri leta 100% ne. In ja, očitno sem ga polomila na sprejemnem izpitu v dojenju - že 3 leta ga opravljam - pa v vzgoji tudi.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
In iz blazno nestrpne osebe kar se tiče dojenja sem se v 6 mesecih uspela spremeniti v zelo strpno. Drage moje, delajte, kar hočete, če želite dojiti, dojite, če ne, ne... Če boste dojile prdeolgo pa lahko, da boste imele enake težave kot jaz...[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]
Pa še P.S.: Vsi, ki so mi v prvem letu dojenja navdušeno ploskali, češ, kako pridna in ah in sploh mamica sem, se sedaj zgražajo, kako lahkjo še vedno dojim... ČE ima kdorkoli,kakršenkoli dober recept, mi ga lahko izda. Od tistih navdušencev iz prvega leta očitno nihče...
|
|
|
|