|
soncipunci -> RE: začudena in presenečena... (24.10.2007 14:48:14)
|
Sem ena tistih, ki zaenkrat nisem imela večjih problemov z dojenjem. Če odmislim paniko, ki me je zajela ob navalu mleka tretji dan po porodu in ob navalu otroka na dojko v starosti treh tednov, ko je prišlo do preskoka v rasti in je hotel več kot je priteklo, je vse lepo potekalo. Ne vem, mogoče sem imela srečo, da sem se takrat obrnila na svetovalko za dojenje iz LLL, ki me je v teh dveh situacijah podprla, da sem prebrodila. Res pa je, da je otrok takrat ves čas visel na meni, dokler se ni začela ustvarjati "pravšnja" količina mleka. To je trajalo ca. dan in pol, pa je bilo OK. Res pa je, da če dojim dva meseca, še nisem boga za jajca zgrabila. Zavedam se, da se lahko vsak čas vse spremeni. In tudi ne obsojam mamic, ki ne dojijo. Moje mnenje je le,da se splača potruditi. Če se katera ne, je to pač njena odločitev - vsekakor! Otroci zrasejo tudi ob adaptiranem mleku, brez dvoma. Tudi jaz sem, ker je moja mama takrat zaradi šoka ob smrti svoje mame izgubila mleko že po približno enem mesecu. Če drži, da so dojeni otroci bolj odporni na bolezni, potem sem jaz tipičen primer neodpornosti - žal.
Zgodi se, da se v dani situaciji enostavno ne znajdemo, ker nimamo pravih informacij in pomoči v pravem trenutku. Me pa žalosti, ko se nekatere mamice za svojega otročka kljub informacijam in podpori niso pripravljene niti potruditi oz. poskusiti. Pa naj bo to dojenje ali pa kaj drugega. To lahko trdim iz izkušenj z mojimi znankami in kolegicami. Ampak nekomu soliti pamet nimam smisla...
|
|
|
|