|
pety78 -> Trenutek za razmišljanje (7.12.2004 8:16:22)
|
Za vse nas....
Prepričani smo, da bo naše življenje lepše, ko bomo poročeni, ko bomo imeli
prvega otroka ali drugega. Potem smo razočarani, ker so naši otroci
premajhni, zaradi tega ali onega menimo, da bo boljše, ko bodo odrasli. V
nadaljevanju smo ogorčeni zaradi njihovega mladostniškega obnašanja.
Prepričani smo, da bomo bolj srečni, ko bodo prebrodili to starost. Mislimo,
da se bomo počutili bolje, ko bo naš partner rešil svoje probleme, ko bomo
zamenjali avto, ko bomo šli na čudovite počitnice, ko ne bomo več prisiljeni
delati. Toda, če ne bomo pričeli s polnim in srečnim življenjem zdaj, kdaj
bomo? Vedno se moramo spopadati s težavami vseh vrst. Zato je potrebno
sprejeti to realnost in se odločiti biti srečen, ne glede na to, kaj se bo
zgodilo.
Alfred Souza pravi : >Zelo dolgo časa sem imel občutek, da se bo moje
življenje kmalu začelo . pravo življenje! Toda vedno so bile ovire, ki jih
je bilo potrebno premagati spotoma, nekaj nerešenega, neki posel, ki je
zahteval še več časa, dolgovi, ki še niso bili poravnani. Potem bi se
življenje začelo. Nazadnje sem razumel, da so bile te ovire življenje".
Ta način zaznavanja stvari nam pomaga razumeti, da ne obstaja sredstvo, da
smo srečni, ampak je sreča sredstvo. Posledično moramo okušati vsak trenutek
našega življenja in okušajmo ga še bolj, če ga lahko delimo z nam drago
osebo, z osebo zelo drago za preživljanje skupaj dragocenih trenutkov
življenja. In spomnimo se, da čas ne čaka nikogar. Zato prenehajmo čakati,
da bomo končali šolo, da se bomo vrnili v šolo, da bomo shujšali 5 kg, da se
bomo zredili za 5 kg, da bomo imeli otroke, da jih bomo videli, ko bodo
odšli od doma. Prenehajmo čakati, da bomo začeli delati, da bomo šli v
pokoj, da se bomo poroči, ločili. Prenehajmo čakati petek zvečer, nedeljsko
jutro, poletje, jesen ali zimo, da bomo imeli nov avto ali novo hišo.
Prenehajmo čakati, da bomo zapustili to življenje, da se bomo ponovno rodili
in se odločimo, da ni boljšega trenutka, da bi bili srečni , kot je ta
trenutek. Sreča in radosti življenja niso cilji, temveč eno potovanje. Misel
za danes: delajmo, kot da ne potrebujemo denarja; imejmo radi, brez misli na
to, da bomo lahko trpeli; plešimo, kot da nas nihče ne gleda.
Sedaj dobro razmisli in skušaj odgovoriti na ta vprašanja: 1 - Naštej 5
najbogatejših oseb na svetu. 2 - Imenuj 5 zadnjih zmagovalk tekmovanja Miss
univerzum. 3 - Imenuj 10 dobitnikov Nobelovih nagrad. 4 - Imenuj 5 zadnjih
zmagovalcev nagrade Oskar za najboljšega igralca ali igralko. Kako ti gre?
Se spomniš redkih ali nobenega. Ne sekiraj se. Nihče od nas se ne spomni
najboljših od včeraj. In aplavzi gredo, trofeje se zaprašijo . zmagovalci se
pozabijo!
Sedaj odgovori na ta naslednja vprašanja: 1 - Naštej 3 profesorje, ki so ti
pomagali pri tvojem formiranju. 2 - Navedi 3 prijatelje, ki so ti pomagali
v težkih trenutkih. 3 - Misli na nekatere osebe, ki so povzročile, da si se
počutil nekaj posebnega. 4 - Navedi 5 oseb, s katerimi preživljaš tvoj čas.
Kako ti gre? Bolje? Osebe, ki zaznamujejo razliko v našem življenju, niso
tiste z najboljšimi poverilnicami, z veliko denarja ali boljšimi nagradami.
So tiste, ki jih skrbi zate, ki skrbijo zate, tiste, ki so na vsak način s
tabo.
Razmislimo trenutek. Življenje je zelo kratko! Ti, na katerem seznamu si? Ne
veš. Dovoli mi, da ti pomagam . nisi med slavnimi, vendar si med tistimi, ki
se jih spomnim, da jim pošljem to sporočilo.
"Pred nekaj leti, na para olimpijskih igrah v Seattlu, je bilo devet
atletov, vsi mentalno ali fizično prizadeti, pripravljenih na startni črti
na 100 metrov. Ob strelu pištole so pričeli tekmovanje, ne vsi s tekom, toda
z željo, da bi prišli na cilj in zmagali. Medtem, ko so tekli, je majhen
deček padel na asfalt, naredil nekaj kozolcev in pričel jokati. Ostalih osem
je slišalo fantka jokati. Upočasnili so in se obrnili. Ustavili so se in se
vrnili nazaj . vsi. Neka deklica z Downovim sindromom se je usedla poleg
njega in ga začela poljubljati in govoriti: >Se sedaj počutiš bolje?< Takrat
se jih je vseh devet objelo in odšli so proti ciljni črti. Vsi na stadionu
so vstali in ploskanje je trajalo nekaj minut. Ljudje, ki so bili prisotni,
še vedno pripovedujejo zgodbo.
Zakaj? Ker v naši notranjosti vemo, da gre najvažnejša stvar v življenju
onstran zmage za nas same. Pomembna stvar v tem življenju je pomagati drugim
zmagati, tudi če to pomeni upočasniti in spremeniti naš tek.
"Ena svečka ne izgubi nič pri prižiganju druge svečke".
Lep pozdrav,
Petra!
|
|
|
|