|
Anonimen -> RE: septembrke 2007 (10.12.2007 21:39:53)
|
Živjo mamice.
Spomin na porod: bolečine se ne spominjam več in bi šla še enkrat skozi to. Res pa je, da je bila tista bolečina ob popadkih najhujša v mojem življenju. Če bi vedela v naprej, kako bo, bi hotela, da se še vedno zgodi isto. No, morda bi si želela le to, da bi mi bilo dano roditi vaginalno, ker so mi bili tako ukradeni prvi skupni trenutki s Lukom in dragim.
Poporodna depresija: Guppy jaz te popolnoma razumem. Meni je bilo prvi mesec zelo težko in počutila sem se kot najbolj nesposobna mama na svetu. Otrok je jokal ne glede na to, kaj sem storila. Ni bilo v redu, če sem ga nosila, hranila, božala,... Imel je krče, dojiti se ni hotel, potreboval je dodatek, mleko sem si mogla izbrizgavat... Jaz sem bila utrujena, spala nisem ne podnevi in ne ponoči. Lasje so bili mastni, jaz kosmata,...Res nisem imela časa za nič, kot samo za otroka. Pa, da ne bo pomote, dragi je pomagal. Je vsaj za moj topli obrok preko dneva poskrbel in kaj postoril, sicer še jedla ne bi in bilo bi obupno v stanovanju. Starši in tast in tašča so mi pomagali. Vedeli so, da je nekaj hudo narobe, ker enostavno nisem bila več njihova deklica (samozavestna in odločna). Bila sem pepelnato siva v obraz, da so vsakič, ko so prišli k nam ali pa mi k njim, najprej vprašali, če je z mano vse v redu in šele nato pogledali otroka. Zelo mi je pomagala najboljša prijateljica, ki je prihajala k meni, ko je dragi delal in je bila npr. popoldne v službi in je zato imela čas dopoldne. Najslabše mi je bilo, ko je bil Luka povsod priden, samo pri meni ne in samo pri meni ni spal. Hudo mi je bilo, ker sem mislila, da sploh ne ve, da sem njegova mama in je popolnoma vseeno, kdo ga rihta. Skratka, moje malo bitje, ki sem si ga tako močno želela, mi je res napravilo pravi mali pekel. Postopno pa je bilo vedno bolje. Zdaj sem že zelo zadovoljna, pa me ponoči še vedno zbudi okrog 1.-2. ure in včasih še enkrat med 4.-5. uro, dokončno pa vstane med 6. in 7. uro. Sedaj lahko kaj tudi postorim in celo skuham, lase si lahko umijem in se uredim. Pa tako lepo se mi nasmeje, ko smo kje na obisku, me gleda in pokaže, da ve, da sem njegova mama. Še vedno imava vzpone in padce, je pa res veliko bolje kot je bilo. Pa imam sedaj zelo malo mleka (izbrizgam komaj vsak 2.-3. obrok), v glavi sem razčistila, da ni nobena tragedija, če pač ne morem dojiti in mora dobiti adaptirano mleko.
Nana: sem te pogrešala. Pa PBJ tudi. Tebe pa res nima nobena na ignore in ti res nikoli ne pametnuješ. Pošiljam še eno veliko [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/pikapoka2.gif[/image] za vas.
|
|
|
|