|
altati -> RE: OKTOBER 2006 (5.12.2007 7:49:42)
|
Včeraj sem imela predoperativno pripravo. vse na to temo, lahko preberete na blogu. Moj komentar je samo: BUUUUUUUUUUUUUUUUUUU[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image]!
No, vam bom kar sem skopirala:
Včeraj sem bila deležna predoperativne priprave v KC-ju.
Navodila, ki jih dobiš so nekako takšna:
- obvezna prisotnost ob 7.00
- merjenje pritiska
- sledi odvzem krvi in vode
- sledi EKG
- pogovor s fizioterapevtko
- ginekološki pregled
- pogovor z internistom
- odhod domov ob 15.00
Doma sem se že psihično pripravila na celodnevno kalvarijo po hodnikih KC-ja, na čakanje pred vrati, na vonj po bolnišnici....
Od doma sem se odpravila ob 5.45, saj priti pravočasno iz Kranja v Ljubljano zna biti problem.
No, to mi je uspelo, uspešno sem celo parkirala na javno parkirišče za polikliniko.
Uspešno sem tudi našla ginekološki oddelek, kjer je že čakalo 7 žensk, mojih sotrpink.
No, kot sem že napisala, uro smo imele vse ob 7.00.
Do sedme ure se nas je nabralo 11 žensk.
In ob 7.00 se seveda ni zgodilo nič. Kdo pa sploh pričakuje, da bi začeli delati ob uri. Utopično, kaj?
To, da smo bile vse tešče itak ni pomembno. Vrata so se odprla ob 7.45 in začelo se je z administracijo in odvzemom krvi in vode.
Vse skupaj je trajalo do 8.30, nato smo dobile dve uri prosto (da se lahko najemo in napijemo).
Vse smo se ves čas stiskale v malem hodniku, na dveh trdih klopeh, mimo ves čas hodi zdravniško osebje, bolniki, zasebnosti ni nobene, klopi so trde, da o tem, da je na hodniku katastrofalen prepih na eni strani, na drugi pa peklensko vroč radiator, ki se ga ne da zapreti, niti ne govorim.NaWC smo hodile kar na interni oddelek, saj drugega v bližini ni na voljo.....
Že meni ni bilo prijetno, kako so se šele počutile gospe, ki so bile res že krepko v letih....
Ob 10.30 smo bile kot po tekočem traku deležne EKG-ja, za njim je sledil ginekološki pregled, nato pa zopet dve uri čakanja na internistko. Za katero se nikoli ne ve, kdaj pride (tako ti povedo). Včasih pride ob 12h, včasih ob 14h. Pač pride, ko pride....in čakati jo moraš (na kavo vmes ne smeš, ker jo lahko zamudiš).
Ker smo obsojene na isto usodo (operacijo) kar precej časa presedele skupaj, se je med nami, čakajočomi ženskami, vnel klepet. Zaupale smo si svoje zgodbe, kaj nas je pripeljalo v to čakalnico.
In moram reči, da sem bila pretresena, ko sem poslušala.
Med vsemi sem se počutila prav srečnico, saj me čakal le operativni dvig mehurja.
Poleg mene je čakala ženska, mojih let, še brez otrok, ki so ji našli rakave spremembe maternice (potem, ko je že skoraj skrvavela v bolnišnici) in jo čaka odstranitev vseh ženskih rodilnih organov.Posledično se je morala sprijazniti s tem, da svojih otrok ne bo mogla imeti nikoli.Čakala je tudi mlajša mamica, dveh otrok, kateri se je na rezu oz. šivih, ki jih je bila deležna ob porodu, naredila cista, velikosti teniške žogice, in ji je pritiskala na notranje organe. Bila je mlajša ženska, tudi brez otrok, ki je dve leti nazaj prebolela raka na materničnem vratu, zdaj pa so se ji spet pojavile rakaste spremebme na jajčnikih.....v glavnem, žalostno, zastrašujoče.....
Sama sem bila s strani vseh sodelujočih zdravstvenih delavcev deležna kar nekaj opazk, glede dojenja mojega 14-mesečnika. Kako to,da še dojim, da bi bil čas da neham, če si naš 'mladiček' zdaj kar sam postreže, da je to samo crkljanje itd.....Ampak sem jih veselo preslišala in jim razložila, da je to pač samo in edino moja odločitev in pravica. Najboljši pa je bil razgovor z ginekologinjo, ki je bila zeloooo razumevajoča, do 'doječe matere'. Izgledal je nekako takole:
gin:' Aha, vi še dojite gospa?'
jaz: 'Ja, še dojim.'
gin.:'Koliko je pa star otrok?
jaz:'14 mesecev.'
gin:' No, potem se pa lahko dogovorimo, da bo otrok z vami. Samo vas moram premestiti porodnišnico in vas bodo tam operirali'.
jaz:'Kako prosim?'
gin:' Ja, da boste lahko z otrokom, ki ga dojite.'
jaz:'Aha, iz takoj po operaciji naj se lovim po hodnikih z njim...ga dvigujem, se igram????'
gin.:????
jaz.: 'A se vam ne zdi, da mi že ves čas poudarjate, da po operaciji vsaj tri mesece ne smem dvigniti ničesar, da se moram res paziti? Moj otrok je star 14 mesecev, ves čas v pogonu, tehta 12 kg....a boste vi skrbeli zanj v Porodnišnici po operaciji?'
gin.' hmmm....ja, saj imate prav, To ne gre, kajne?'
No, pa sva se sporazumeli.....
In prišla sem do konca, vseh predoperativnih pregledov.
Končam s pregledom pri internistki, stopim do odgovorne medicinske sestre in administratorke, ter vprašam, kdaj imam operacijo.
Odgovor: 'Ja, gospa, pokličemo vas!'
jaz: ' Ja, kdaj me pokličete?'
Odgovor: 'Takrat.'
jaz:' Kdaj takrat?
Odgovor:' Tisto jutro, ko boste operirani. Zjutraj vas pokličemo in pridete.'
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! A ste vi resni????????
Ker svojega ogorčenja nisem mogla skrit in sem jih spraševala kako to, da nimajo niti najmanjšega plana, sem dobila odgovor, da se pač kirurug zjutraj odloča kaj bo operiral.
Hm, predstavljam si nekaj v stilu: ' No, danes mi prija odtranit eno maternico, pa mogoče eno cisto, tam do kosila, bi pa še en mehur dvignil.......' Halo?????
No, takole to izgleda. In zdaj čakam, da mi eno jutro pozvoni telefon, da spustim vse iz rok, doma pustim same otroke in letim v bolnišnico na operacijo......
|
|
|
|