|
Gina -> RE: prosim prosim (14.10.2007 15:43:16)
|
Ojoj, luba duša, njaprej vedno sama pri sebi razmisli, kaj rečeš otroku. Če se odločiš, da mu boš rekla, naj gre v trgovino, potem moraš pri tem vztrajat. Če ti reče, da se mu ne da, reci da ne moreš pomagat, da se tebi tudi ne da kosila kuhat, ampak da življenje ni praznik, da moramo večkrat delat marsikaj, kar nas veseli, da so radostni trenutki v življenju mnogo bolj redki, kot delavni, pa da se naj kar prec privadi. Torej mu reci še enkrat, naj gre. Daj mu vrečko v roke in denar in stoj zraven njega zelo strogo toliko časa čisto brez besede, da mu bo popolnoma jasno, da resno misliš. Če se bo premaknil stran, če se bo delal, kot da mu ne govoriš nič, potem mu reci čisto mirno, ok, če ne greš ta hip, kar boš itak moral, boš moral poleg trgovine, še zložiti reči v pomivalca in tudi ven. In vztrajaj mirno. Razloži mu, da ignoriranja ne boš več trpela, da je tako vedenje, ko se umika skrajno nesramno in v primeru, da bo to še naredil, tisti dan ne bo smel na računalnik. V primeru, da se bojiš, da tega ne bi spoštoval, kar se v nekaterih družinah, kjer otroci ne spoštujejo staršev dogaja, mu enostavno odmontiraj ekran proč in ga odstrani. in ne popusti pri tistem, kar si obljubila. poleg tega, kakšna kazen pa je to, da gre v svojo sobo? tam mu je fajn. ta kazen je fajn posledica, če se npr. dva otroka spričkata brez veze in si sitnarita in težita in noben ne popusti, takrat lahko zahtevaš, da se umakneta. Ven pa lahko prideta takrat, ko oba en drugemu dovolita, da prideta ven, se pravi, takrat ko sta prepirčana, da sta v dobrih odnosih. Veš, za vzgojo ne smeš biti len. In kričanje od daleč in popuščanje je ena velika lenoba. Mnogo lažje je tisti hip popustiti, kot urediti reči do konca. Težko je včasih vztrajati pri kazni, ker deloma kaznuješ tudi sebe, pobere ti veliko energije, če se boriš z otrokom, ali bo zložil posodo v stroj ali ne, pa kako jo bo zložil, da bo res ok, vendar na dolgi rok zgubiš mnogo manj enegije, če si pridobiš zaupanje, spoštovanje, kot če se vsak dan boriš za osnovne reči. Zato ti pravim, vztrajati moraš priposledicah. Če rečš v trgovino, to pomeni v trgovino. Jaz npr. se zdaj lahko samo nasmejem in ga objamem, ko reče ne grem. Pomolim mu vrečko v roke in denar in me sicer kislo gleda, ampak gre pa vseeno. Ve, da ne bom popustila. To je bistvo, da ve, kaj naj pričakuje in koliko boš pustila.
|
|
|
|