|
žanai -> RE: kričanje pri porodu (11.10.2007 9:24:29)
|
Živjo!
Mislim, da če stokaš zraven ni nič narobe. Moraš se osredotočiti na otroka in dihati, sodelovati s popadki in čim bolj sprostiti medenično dno med popadkom, da maternica lahko opravi svoje delo. Vem, težko je to izvesti.
Ko so se bolečine med mojim porodom stopnjevale, sem prišla do točke, ko sem si rekla "jaz ne morem več". Na srečo sem to povedala na glas. In takrat me je imelo, da bi začela kričati. Ampak me je babica opomnila, da je čas da začnem dihati "po pasje". In na srečo mi je to pomagalo. Od popadka do popadka in tako do konca...
Mislim, da je bolje, da se na nekaj osredotočiš (npr. dihanje). S tem se zamotiš, zadaš si cilj, da boš predihala popadek ne glede na vse. Če pa izgubiš glavo, te zagrabi panika in začneš kričati, po mojem mnenju tako ne narediš nič, ker si med kričanjem v krču in ne sproščena.
Jaz sem se zelo trudila med porodom, predvsem zato, ker sem si želela čim prej roditi, mislila sem samo na svojo punčko, čim prej mora ven in jaz ji moram pomagati pri tem. Prva napoved je bila, da bom kot prvorodka rodila v 8h urah (merjeno od takrat, ko so mi predrli mehur), sem pa rodila v 4h urah. Bila sem pohvaljena, ker sem tako pridno sodelovala. Seveda pa brez pomoči babice in ročnega širjenja materničnega vratu ne bi šlo tako hitro. Mož mi je rekel, da ravno tiho nisem bila, ampak brezglavo in panično pa nisem kričala. V drugi sobi pa je rojevala neka druga bodoča mamica, ki sem jo slišala kričati in babica je omenila, da ne sodeluje in da ji ne more nič dopovedati. "Bo pa do jutra rojevala. Če bi sodelovala, bi zdaj že rodila".
Ampak to je le moje mnenje. Vsaka naj dela kar ji paše (seveda v mejah normale) in mislim, da se pri tem ne bi smeli ozirati na to, kaj si mislijo drugi. Saj me rojevamo in ne oni, ali ne?
Pozdravčekl
|
|
|
|