Pozdravljene!
Ne vem, če to spada sem, ampak moram nekam izlit svoja čustva.....
Z možem se trudiva že dve leti in dva meseca, da bi zanosila. Po enem
letu in pol sem šla na pregled, kjer so mi odkrili pregrado in maja sem bila
operirana. Z moževo spermo je vse ok in tudi jaz naj bi bila zdaj ok.
Ta mesec sem resnično upala, da sem noseča, potem mi je pa še menstra zamujala,
drugače je točna kot urca. Teden se mi je tako vlekel, sem mislila,da se mi bo zmešalo.
Ampak vseeno sem potiho upala, da je to to.... No in potem se ti v trenutku sesuje svet.
Ponavadi se malo zjokam ampak tokrat mi pa tudi solza ni pritekla.
Res sem žalostna.... In čisto vsak mesec izvem, da je kakšna noseča in se moram
pogovarjat o tem. Ves čas ista pesem. Sem zadnjič gledala ene ultrazvočne
posnetke in se zamislila kolikokrat sem jih že gledala pa to ni res..... Kdaj bo prišel
čas, ko jih bom lahko jaz komu pokazala. Pa poslušam o slabostih, pa o tem in onem....
Kdaj bom jaz lahko kaj povedala? Potem pa še dobronamerni nasveti ljudi, ki sploh
ne vejo o čem govorijo, ko me tolažijo. Še sanja se jim ne kako se počutim in se jim
tudi nikoli ne bo, ker majo že vsi otroke. Ne vejo kako je to hudo, ko si nekaj želiš, delaš na
tem in ni nobenega uspeha. Zato se obračam na Vas, ki ste na istem in veste o čem
pišem in kako se ta trenutek počutim. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]
lp