Anonimen
|
Jaz te štekam, ker sem bila v podobni situaciji. Sem še na porodniški, ampak se mi počasi izteka. Če pogledam nazaj, kako se mi je trgalo srce za kakšne stvari, za katere se mi danes ne bi več. In ko so mi govorili, da so to hormoni, poporodna depresija... nisem verjela. No, saj kakšne depresije res ni bilo, ampak hormoni pa delajo sto na uro, pa če si še tako zelo nočeš priznati. Vsaj jaz si nisem. Problem je, ker je tebi tvoj vse na svetu, živiš za njega 25 ur na dan, tvoj dragi ima pa še svoje življenje. Svojo službo, prijatelje, svoje hobije. No, vsaj pri meni je tako. Moj ima tisoč in en interes, jaz pa enega glavnega- to je moj sonček. In mi gre moj na živce, ker mu otrok ni tako pomemben kot meni. Ker so včasih vse druge stvari na prvem mestu. In ogromno se mu dogaja v službi, tisoč in en telefonski klic na dan, pa šport....Pa si kljub temu še vedno vzame čaz za naju. In vem da ima prav, ker ni pozabil nase. Tako kot sem jaz. Jaz ne obstajam več, živim za mojega . Nimam več drugih aktivnosti oz. so v zelo majhnih količinah. Ker mislim, da me bo kar konec, če bom dala malega v varstvo, če ga bom pustila za trenutek drugim, da bom ogromno zamudila, če ga ne bom videla eno uro. Torej, jaz vem kaj delam narobe, a si še ne znam pomagati. Po eni strani komaj čakam konec porodniške, ko bom prisiljena it nazaj delat, po drugi strani me bo pa takrat kar konec. Vse kar ti lahko rečem, počakaj, boš videla, kako se bo situacija obrnila čez nekaj mesecev. Ker moraš vedeti, da se mogoče on zateka v službene obveznosti, ker se počuti tako zelo zapostavljenega. Ker imaš ti drugo osebo, okoli katere se sedaj vrti tvoj svet. Moraš vedeti, da moški drugače razumejo rojstvo otroka kot ženske. Ne obupaj, če sta se prej štekala, se bosta zopet. Samo bodi potrpežljiva, daj mu možnost da je on sam z , ne kritiziraj ga ko kaj dela oz. se igra z , če ne dela tako kot si si ti zamislila. Moraš vedeti, da je tudi njemu hudo in da se zaveda, v kakšni situaciji ste. Pa tudi on ne ve kaj bi, zato ga pa rajši ni v bližini...
|