Nika v službi -> RE: Ali bodo vaši otroci hodili k verouku? (4.10.2007 14:08:59)
|
No, prebiram tole in prebiram, pa sem si rekla, da se res ne bi vključevala.... ker bi morala preveč pisat, razlagat, pa se mi ravno ne da... ampak... Eko, spodbudilo me je tole z vasjo in mestom. Sem rojena Ljubljančanka, mesto obožujem, tudi shopping centre, vrvež, sem ena komot oseba, ki ima rada življenje, luksuz, razvajanje... in sem verna. Katoličanka. Katoliško vzgojena od malega in v tem duhu vzgajam tudi svojo malo bučko. K nedeljski maši hodimo redno, zvečer pred spanjem ob posteljici molim in berem pravljice. Praznike obhajamo, trudimo pa se, da skomercializiranost sveta ne tolče preveč ven, da še vedno ohranjamo tudi tisti pristni poduhovljeni občutek. Včasih je to lažje, včasih težje. Duhovnikov poznam veliko (celo štirje iz moje generacije so postali duhovniki, vsi iz mesta!), takih in drugačnih, dobrih, malo manj dobrih, celo nekaj precej slabih. Absolutno se strinjam, da je cerkev, tako kot večina institucij, do neke mere pokvarjena, da gre tako kot povsod (tudi) za boj za oblast, stolčke, status. Nekateri se preseravajo, nekateri bi dali še zadnje hlače z riti za uboge. Tako pač je - ker s(m)o vsi samo ljudje. In zato pač grešni. Ob tem samo pripomba, da ima večina duhovnikov tudi lastna sredstva (recimo naš župnik precej veliko kmetijo, pa mamo, ki mu daruje mnogo denarja; mlajši duhovniki imajo običajno še oba starša, ki svoje otroke pač tudi denarno podpirata), zato se mi zdi ad hoq obsojanje, da jemljejo denar iz puščic, malce mimo. Pritrjujem tudi temu, da bi se cerkev kot institucija lahko bolje odzvala na pedofilske afere in tiste, ki jim je res dokazan zločin, ustrezno kaznovala. Tudi sama bi bila takoj za ukinitev celibata. Tudi med katoliki oz. verujočimi obstajajo nekateri izredno zlobni, neprijazni ljudje, ki nikakor ne živijo po Kristusovem nauku. To črtim. AMPAK: še vedno je maša, molitve, spovedi, obiskovanje cerkve, verouka, obhajanje praznikov, tudi listki in vse mogoče zadeve, ki spadajo k temu, pač sestavni del katoliške vere. Jaz se tako odločam po svoji vesti - moj otrok bo hodil k verouku, poskušala bom vcepiti v to nežno, malo dušico vse vrednote, ki naj bi krasile normalnega človeka (človeka, ne kristjana!). Če se mi kaj z župnikove oz. katehetove strani ne bo zdelo uredu, bom povedala svoje mnenje in ustrezno ukrepala. Enako delam sedaj z vzgojiteljicami v vrtcu, enako bom v šoli z učiteljicami, učitelji, trenerji, profesorji in ne vem kom še. Skratka z vsemi, s katerimi bo moj otrok prihajal v stik. Pa najbrž sem še kaj pozabila povedat, ampak bodi dovolj. Na svetu je prostor za vse - samo tolerance nam običajno manjka. Pa naj gre to za katolike, muslimane, Rome, homoseksualce, lezbijke, .... vse tiste, ki niso čisto po naših predstavah.
|
|
|
|