|
Gina -> RE: Nagrajevanje (6.10.2007 11:32:17)
|
Zdaj pa dovolim, da se nehata prepirat.... [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]...hecno je, ker gresta v dve skrajnosti.
Pri nas ni štoparice, ker se mi zdi nesmiselna. Pri nas sta dve možnosti, ali nekaj dovolim, ali pa ne dovolim. Pri štopanju vedno pride do "nategovanja" časa s strani otroka in potem si stalno pred preizkušnjo, ali boš popustil ali ne oz. brez smisla izgubljaš energijo. Saj poznate...rečeš otroku še tri minute, pa gremo, in te tri minute se raztegnejo na še malo, še malo, še malo, potem pa na koncu otroka, ki joka in tuli na silo obuvaš - videla sem veliko takih scen, tudi moji so to hoteli početi, dokler sem verjela knjigam in to poskušala prakticirat. Bolj smiselno je pogledati k otrokom kaj se igrajo, ali bo igra itak še trajala in trajala in jo bo vedno težko prekiniti - v takem primeru je vseeno, če rečeš, da morajo takoj pospraviti, ker takoj greste. Če pa manjka do konca človek ne jezi se samo še malo časa, pa lahko počakaš, da se v miru igrajo do konca in potem rečeš, da takoj pospravijo in greste. Ni potrebe po napovedovanju ne vem česa. Če jim rečeš pred koncem igre človek ne jezi se, da boste šli čez tri minute, jim bodo še tiste tri zadnje minute nervozno tekle, vmes bodo razmišljali, kako naj vas prelisičijo, da bodo potegnili tiste tri minute na 10. Še nekaj je, če rečeš, da greste čez tri minute, obstaja možnost, da se sam zaklepetaš, pa mine 10 minut in s tem v bistvu sebe postaviš v neroden položaj, saj se boš moral naslednjič mnogo bolj potruditi, da ti bodo otroci verjeli, da resno misliš, da greste čez 3 minute. Koliko staršev v resnici gre potem čez 3 minute? Jaz ne poznam skoraj nobenega. Vsi opozarjajo otroke, da bodo šli, v resnici pa potem ne gredo. Kakšen smisel ima to? Boljše, da rečejo to, ko res mislijo iti in to potem velja takoj in potem bodo tudi otroci verjeli, da je v resnici čas, da gredo. Če mislijo še biti tam pol ure, je boljše, da nič ne omenjajo, a ni tako?
Sicer pa se meni zdijo otroci pri treh letih premajhni, da bi lahko razpolagali samostojno z denarjem - ni mi jasno, kako bi se lahko zavedali vrednosti denarja pri teh letih. Poleg tega se mi zdi 15 eur preveč za takega malega, ki mu vse potrebe itak zadovoljiš ti, kot mama. PO drugi strani se mi tudi 70 eur na mesec zdi preveč za najstnika - mislim za žepnino, ki si je ni treba prislužiti. Najstnik se mora vendarle malo potruditi za denar, če ga bo hotel znati ceniti. Jaz zase nimam 70 eur na mesec za svojo žepnino, pa imam dvojni full time job - službo + 5-člansko familijo, zato moji otroci dobijo manj....ali več, odvisno od truda. Je pa zanimivo, zadnjič je moj ta velik ugotovil, da vsem njegovim sošolcem starši plačajo vse, ne glede na strošek, ker se pač spodobi otrokom ustreči, ker to kao dokazuje, da si ok starš. Ko je moral sam preceniti ali bi za to reč on sam, če bi bil v službi, bil pripravljen odšteti tako veliko denarja (gre za enega od hobijev), je rekel da ne, da ni vredno. Da bi si iz tega denarja raje kupil kaj drugega. Da so moderni otroci fejst razvajeni, kar se denarja tiče, je ugotovil, pa da se ne zavedajo, koliko truda je treba vložiti v to, da nekaj zaslužiš. Strinjam se z njim. Krivi so pa starši. Kako bodo ti otroci razsojali o vrednosti denarja, kako bodo z denarjem upravljali, ko odrastejo, če ga imajo ves čas preveč, nikoli niso doiživeli izkušnje, ko nimaš dovolj za vse, kar ti srce poželi, ko se moraš odločati med vrednotami? Ni mi jasno.
|
|
|
|