|
mojsoncek -> Koliko novorojenih otrok potrebujemo? (21.9.2007 11:10:08)
|
Clanek iz danasnjih Financ:
V Sloveniji so vnovič oživele debate o rodnosti in demografski politiki. V prvi vrsti jih je sprožilo poročilo o rodnosti v evropskih državah, kjer se je Slovenija skupaj s Češko, Slovaško in Ukrajino znašla na neslavnem dnu, kar kaže, da smo med tistimi, kjer je veselje do življenja najmanjše. In na drugi strani smo slišali številke, da je bilo letos izdano rekordno število delovnih dovoljenj za delo tujcev v Sloveniji, kar je posledica vse večjega pomanjkanja delavcev zlasti v gradbeni, komunalni in nekaterih storitvenih dejavnostih. Gre morda za dilemo uvoziti tuje delavce ali pa bomo za obnavljanje prebivalstva kar sami poskrbeli? Koliko novorojenih otrok torej potrebujemo? Z vprašanjem rodnosti smo imeli v preteklosti večne probleme in očitno jih imamo tudi danes. Današnja družba se stara, starih je torej vse več, mladih pa manj, ker upadajo rojstva. V času pred drugo svetovno vojno, še posebej pa po njej so nas strašili, da se bo zemlja dobesedno "udrla" od prenaseljenosti. Demografi so pred 50 leti izračunali stopnjo rasti prebivalstva iz indeksa tedanje rodnosti in dobili so neverjetne številke - dandanes naj bi bilo 15 milijard zemljanov. Iz časopisov ali radijskih poročil so prihajale grožnje, da bo imel vsak zemljan čez 70 let samo še par kvadratnih metrov življenjskega prostora, nato pa nam bo zmanjkalo kisika. V marsikateri tedanji glavi se je premlevala Malthusova teorija o prenaseljenosti Zemlje. In glej, danes spet govorimo o rodnosti. Vendar je težava zdaj obrnjena - vsaj za Evropo, ki ne ve, kje bo črpala potrebno delovno silo za svoje gospodarstvo. Iz svaril o preobljudenosti smo se znašli v domnevah in napovedih nevarnosti izumrtja - da bomo izginili v nekaj desetletjih in da nas ne bo več ne Slovencev ne večine evropskih narodov, če se bo nadaljevala tako nizka rodnost. Če upoštevamo napovedi zdajšnjih demografov, lahko kaj hitro izračunamo, kdaj nas bo samo še 70 odstotkov današnjega števila, kdaj se bomo razpolovili in nazadnje izginili. Iz projekcije prebivalstva Slovenije od leta 2007 do 2010 preberemo, da nas bo ob enaki rodnosti brez priseljevanja v letu 2100 le še 630 tisoč. V času svaril o prenaseljenosti so se začele načrtne in tudi politično dobro vodene akcije, ki so marsikje močno posegle v človeško intimo, duše ljudi in posledično v družine ter jih močno zaznamovale. Promoviranje splava v smislu načrtovanja družine, posmehovanje tistim, ki so se odločili za več otrok, finančne sankcije ... Večjo vnemo so pokazali v socialističnih državah in še posebej na Kitajskem. Posledice teh kampanj in dejanj se čutijo še danes v nizki rodnosti, v zlomljenih dušah ljudi, prevladovanju enega spola nad drugim (Kitajska), in če hočete v nazadovanju prebivalstva zlasti v evropskih državah, pa tudi na drugih celinah, z izjemo v delu Azije in Afrike. Vendar v Evropi nizka rodnost ni posledica vsiljenih kampanj - v zahodnih državah se je upadanje dogajalo postopoma s prevlado potrošništva, blaginje in uveljavljanja kariernih ciljev pri mladih, ki so postali alternativa prejšnjim ciljem in vrednotam. V socialističnih državah je rodnost tudi upadala, vendar manj kot v zahodnoevropskih, ključni dejavnik je bil dirigirano načrtovanje družine po državnem modelu. Ko so države vzhodnega bloka odprle vrata potrošniški družbi, je bil dodaten dejavnik zmanjšanja odločanja za rojstvo otrok, zato nekdanje socialistične države še posebej izstopajo s slabo "rodnostno sliko". In kakšna je tista prava, potrebna in zaželena rodnost? Pred dvesto leti so cesarji zagovarjali več otrok s potrebami po zadostnem številu rekrutov za vojsko, danes pa se največ sliši, da je treba zagotoviti vsaj obnavljanje prebivalstva, da se ohrani slovenski rod na južni strani Alp. Slišali boste tudi izjave, da je več otrok nujno zaradi potreb po delovni sili podjetnikov, da ti lahko uresničijo poslovne načrte, ali če hočete, gospodarsko iniciativo. In našli boste tiste s pesimitičnim pogledom na današnji svet, ki pravijo, da naj pustimo nazadovanje rodnosti, ker se nam po napovedih najavlja konec sveta zaradi onesnaževanja, groženj ali človeškega trpljenja raznih vrst, zato je nesmisel rojevati otroke. Očitno ni poenotenja, kateri kriterij in cilj je pravi. Sicer pa, ali je v zgornjih dilemah problem majhne ali pa velike rodnosti? Takšno razmišljanje izhaja iz podmene, da je rodnost (človeško življenje) instrument za nekatere višje cilje. In kateri so tisti cilji, ki so višji od samega življenja, kakor je zapisano na začetku ustav, v Svetem pismu in mnogih deklaracijah? Je potemtakem višja rodnost zato, da dosežemo večjo moč naroda in preprečimo njegovo izumrtje, povečamo BDP v mednarodni konkurenci, se izognemo finančnim težavam skladov, zaprtju šol, brezposelnosti učiteljev ali pomanjkanju delavcev na trgu? So to tisti višji cilji, katerim mora služiti življenje samo? Mar nismo vedno govorili, da je življenje najvišja vrednota? Kakorkoli že obračamo, pa je treba priznati Č- tako pravi doktor Malačič, "da je za zdrave razmere na ekonomskem, kulturnem, socialnem, okoljskem, vojaškem in drugih področjih nujno potrebna vsaj minimalno zadovoljiva starostna sestava prebivalstva. Dokler je ta zagotovljena, so demografski agregati na videz manj pomembni." Težava je torej, kadar dalj časa rodnost vztrajno upada. Nam je že zazvonil zvonček? Tudi Malačič trdi, da si slovenska prebivalstvena politika ne more zastaviti za cilj neko optimalno prebivalstvo, recimo dva milijona ljudi. Vendar pa so današnje razmere skrb zbujajoče in te težave se same od sebe ne bodo rešile. Prav tako jih ne morejo rešiti tujci z obsežnimi priselitvami. Za prihodnost bomo morali poskrbeti kar sami in rojevati otroke ter pogumno sprejeti posledice na ravni družine in širše skupnosti, dodaja Malačič. In katere ukrepe potemtakem uvajati, da bomo prišli do zaželenega cilja oziroma da bomo pomagali uresničiti višje namere po potomstvu? Babybooma konec štiridesetih in v začetku petdesetih prejšnjega stoletja strokovnjaki ne znajo pojasniti. Preprosto povedano, takrat je bilo ljudem všeč imeti otroke, bilo je moderno in v trendu. Evropska raziskava o željah evropskih žensk po otroku je pokazala, da si povprečna evropska ženska želi 2,3 otroka, sen po otroku pa se ji uresniči samo v 1,5 otroka. Slovenke pa so v uresničevanju želja po otroku še na slabšem, saj statistike kažejo uresničitev samo 1,2 otroka, čeprav so Slovenke priznale v raziskavi Lokarjeve, da si v povprečju želijo 2,2 otroka. Slika pred 100 leti pa je bila ravno obrnjena: želja žensk po otrocih je bila precej manjša, kot pa se je uresničila v njihovem življenju. Na podlagi demografske znanosti se jasno kaže, da se mora rodnost ohraniti na ravni 1,7 do 2,0, če družba ne želi ogroziti dolgoročnega obstoja. Za obnavljanje prebivalstva je potrebna pravzaprav ravno takšna stopnja rodnosti, kot so jo v raziskavi izkazale ženske. Je to naključje ali ženska intuicija? Razlika je velika in o njej velja razmisliti - bolje povedano analizirati razloge za neuresničene želje in z najširšim naborom ukrepov države pomagati pri uresničitvi te naravne intimne želje in naravnanosti po veselju do življenja. Če bi se uresničile želje žensk, bi glede prebivalcev ne nazadovali in tako zadostili vsem potrebam družbe. Kako preprosto na papirju, pa tako težko uresničljivo v praksi. In vse te želene otroke - ko bi vsaj bili - bomo zlahka preživeli, če se bomo odločili zanje. Z ukrepi - različnimi oblikami pomoči - vas ne napeljujem, da se boste odločali za večje število otrok, da bi zadostili potrebam podjetnikov ali domoljubom po rasti naroda. Vsi ti ukrepi na družinskem področju so smiselni, da z njimi izkažemo tisto socialno pravičnost, ki jo lahko razumemo tudi tako, da so družinske pomoči materialno nadomestilo za ves trud, stroške in še kaj, ki ga imajo starši z otroki, da jih pripeljejo do samostojnosti, ko ti potem postanejo davkoplačevalci in vzdrževalci nove generacije. In nekaterih dobrobiti, ki jih prinašajo otroci družbi, oziroma starši, ki so se odločili za več življenja, ni možno izmeriti v denarnih nadomestilih, so pa zelo pomembni za celotno državo. Če pa razmišljate, da potrebujemo višjo rodnost zaradi gospodarskih in nacionalnih ciljev in bodo ukrepi socialne pravičnosti učinkovali kot motivacijski dejavnik, vam tega ne bom oporekal. Imate pravico do takšnega razmišljanja. Vendar pa, Bog nas obvaruj preveč načrtovanih otrok, otrok, ki se bodo rojevali, ker se to izplača in ker to spodbuja politika. Tudi v tem primeru velja, da cilj še ne posvečuje sredstev. Otroci so res naša prihodnost, a upanje za prihodnost so naše družine. Družine, v katerih se ne le poraja življenje, pač pa to življenje v njej tudi raste, se vzgaja in plemeniti; to pa niso zahteve, ki jih je mogoče pretvoriti v denar in take ali drugačne ekonomske koristi. Družina je mnogo več kakor pravno-formalno ustanovljena skupnost. Družina je vrednota, njeno vrednost pa ji dajejo tisti, ki v njej živijo. Torej prihodnost nekega naroda ne leži v načrtovanem povečevanju števila rojstev, pač pa v družinah, ki so del tega naroda. Država mora poskrbeti le za okolje, da take družine lahko uspevajo. Potem pride tudi pogum in veselje, da se uresničijo tihe želje žena po materinstvu. Dokler pa bomo družino predstavljali kot oviro za dosego kariernih ciljev, kot kraj nasilja in kriminala, zakonsko skupnost pa kot seksualno partnerstvo, do takrat pa se le bojmo za svojo prihodnost in preživetje.
|
|
|
|