Pupica
|
Ej LARA toj tko. Jaz svojim staršem vse povem direkt, brez olepšav. Pa tut zamere ni. Pa potem se držijo oz.se stvari popravijo.Pa tudi navade so iste, saj izhajam iz te družine, torej me navade in prepričanja ne motijo.
Njegovim pa nekako ne rečem vsega, ker se bojim zamere,užaljenosti,....
No sedaj je že bolje, so se me že malo navadili na mene in mojo odkritost, pa tudi jaz sem postala manj tolerantna in potrpežljiva, saj ob pomanjkanju časa nimam dovolj potrpljenja, da bi mislila na to, da se bodo stvari razrešile same od sebe in določene stvari povem kar takoj, direkt osebi katere se tičejo.
Pa še moj karakter je posredi. Če mene nekaj moti, povem. Naj je to mož,mama,prijateljica,...Potem pa nej vsak naredi z mojim besedam kar če, jaz sem v naslednji minuti OK. Nič več me ne žre, nisem zamerljiva, skratka za mene je stvar REŠENA.
Problem nastane, če ne morem povedat, potem me žre,...ja in res je potem tudi pisanje ena izmed stvari, ki ti da občutek, da si stvar rešil, povedal, itd...in da te nekdo posluša, razume, ob odgovorih pa zaznaš da nisi sam. In da nisi edini z takimi problemi.
Pa še nekaj je. Jaz če povem komu, o čem je težava, mu potem lahko tudi gledam v oči. Jaz če nekoga pokritiziram, ne pomeni, da ga ne maram. On pa izhaja iz družine, kjer kritiziranje pomeni "ne maranje"te osebe. In s tem, če nekoga ne pokritiziranjo, naj bi ga kao imeli radi. Samo men štejejo dejanja, ne besede!
Pri ns doma pa je obratno, če je koga kaj motilo smo si povedali, hkrati pa smo vsi vedeli, da se imamo radi. Pa vsaj vedel si, kaj nekoga moti, da nisi tega še naprej počel, da si spremenil obnašanje, da smo ustvarili prijetnejši odnos. In men je to zakon. Jaz bi svojo priženjeno družino ljubila (brez heca) če bi mi moje napake povedali, če bi povedali, kaj pričakujejo od mene, kaj jih moti....hkrati bi imela občutek da se lahko branim, da lahko povem zakaj sem kakšno stvar storila, rekla, naredila.....tako pa tavam v temi, in upam, da je OK.
Torej na kratko, doma starše pokritiziram-pohvalim direkt njim!In nimam potrebe po kritiziranju-hvaljenju drugje. Ostalo pa kontra.
Upam, da je razumljiv napisan, sem namreč kar precej zakomplicirala.... pa še smajlija za nakonc da ne bo vse tako resno
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
im, pač pa vse stvari vedno povem jasno in glasno. Najsi v meni še tako zelo vre, se nikoli nočem spuščati na tako nizkotno raven, da bi koga kam pošiljala ipd. Je pa res, da se tudi nikoli ne jokam pred tistim, ki mi je storil gorje. Pa tudi lepe besede mu ne privoščim. Če je moje mnenje, da se "nasprotnik" moti oz. da je storil napako, mu bom brez ovinkarjenja to tudi povedala, vendar na kulturni ravni. Tako kot pravi Splišni, včasih se naša mnenja med seboj pač krešejo, važno pa je, da je naš pogovor (beri: prepir 
Se niti ne trudim več. Nisem pa niti toliko obremenjena s tem, da bi tukaj za vsako figo odpirala teme in jamrala ali pizdila čez taščo ali mamo. 
