Reakcija 4-letnika na izgubo muce

Reakcija 4-letnika na izgubo muce (Polna verzija)

Forum >> [Družinsko življenje] >> Hišni ljubljenčki

Sporočilo

domen03 -> Reakcija 4-letnika na izgubo muce (14.9.2007 14:01:12)
Včeraj je našo muco povozil avto. Sama tega kar nisem mogla sprejet, še bolj pa me je skrbelo, kako to povedat mojemu štiriletniku, ki je bil izredno navezan nanjo. Zjutraj, preden je šel v vrtec jo je zaprl v stanovanje k babici, da ne bi šla na cesto, saj nam je avto že povozil eno muco. Zato mi je bilo še toliko hujše, saj ga je resnično skrbelo zanjo, naredil je tudi vse, da bi preprečil nesrečo. Vendar muca ni bila navajena živeti samo v stanovanju, ko se je pojavila priložnost jo je pobrisala. Po premisleku smo se odločili, da mu povemo po resnici, saj bi sama žalost težko skrila. Ko pa smo mu povedali sploh ni reagiral. Rekel je samo, da bomo pa imeli majhno mucko, ki je enaka kot mamica (naša muca je ravno imela mladičke). Povedala sem mu še, da je bila tista muca samo ena in da smo zato žalostni. On pa ni želel govoriti o čustvih, samo ponavljal je, da bomo obdržali majhne mucke. Je to normalna reakcija za štiriletnika. Skrbi me, da mogoče čustva prikriva. Da noče pokazati žalosti, jeze, da noče govoriti o tem. Kakšen je pravilen pristop? Ali je to mogoče obrambni mehanizem, da stvari ne tako čustveno doživlja, še posebej, če jih težje razume? Ima kdo podobne izkušnje? Lahko tudi o drugih hudih stvareh, ki so se vam, zgodile.

lex -> RE: Ko smo mu povedali... (14.9.2007 14:22:42)
verjetno je tako odreagiral.Mogoče noče pokazati čustev ali pa bodo ta še prišla za njim. na smrt (kakršnokoli) je okoli 100 različnih reakcij, če si želi pa mu kupite novo muco, mogoče druge bare

nejcko -> RE: Ko smo mu povedali... (14.9.2007 14:39:39)
Pred enim letom nam je tovornjak povozil 8-letnega koker španjela. Ko smo to povedali sinu, ki je bil tak star malo manj kot 5 let, je najprej začel jokati, a ne dolgo. Nekaj dni se je sin vedel čisto normalno, tudi o psu je govoril, potem pa je en dan vzel lopato in rekel dediju, da gre zdaj Maja odkopat, ker je že dovolj dolgo počival[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image] . Ko smo mu razložili, da Maja ne bo nikoli več nazaj, je bil spet žalosten, a ne pretirano. Je pa potem, cca čez pol leta, imel kar nekaj časa izbruhe neustaljivega joka, ko je zagledal kakšnega psa, ki je bil podoben našemu. Verjetno se je šele takrat dodobra zavedel, da je smrt resnično nekaj dokončnega. Pusti sinčku naj žaluje na svoj način; ko pa bo sam začel iskati odgovore, mu le stojte ob strani. P.s. Sožalje ob izgubi vašega muca.

suzanamai -> RE: Ko smo mu povedali... (14.9.2007 19:20:58)
Prepričana sem, da čustev ne prikriva in mu je dejansko v uteho, da imate male mucke. Priporočam ti, da naslednjo muco sterilizirate. Mi smo našega po prvem doživetju parjenja sterilizirali in od takrat se drži hiše kot klop, najdlje kar gre do sosedov malo na vrt. Cesto imamo 50 m stran in me popolnoma nič ne skrbi, saj mu ne pride na misel, da bi se oddaljil od doma. Upam da je dejansko sin našel tolažbo v mali muci in da ne boš naknadno imela težav, ampak saj veš kako pravijo, tako majhni ne znajo lagati in nečesa prikrivati, pokažejo takoj svoje občutke.

Anonimen -> RE: Ko smo mu povedali... (14.9.2007 19:23:06)
pomoje pa še ni dojel. ka pa 4 letnik ve kaj je to da nekdo umre. ko je pri nas umru maček smo tavelki rekli da je šel v mačja nebesa in da se ima tam lepo in da ga žurka z drugimi mačkoni in da ga ne bo več nazaj in je bila celo vesela zanj :)

Anonimen -> RE: Ko smo mu povedali... (14.9.2007 19:46:24)
Po moje je taka reakcija povsem normalna. Moj otrok, tudi takrat približno4-letnik, je bil zraven, ko smo našli utopljeno psičko moje tašče. Bil je zraven, ko smo ji iskali, bil je zraven, ko je teta vzkliknila, poglej jo, in bil je zraven, ko smo tekli tja in jo našli, kako je "stala" v potočku, do trupa pogreznjena v blato. In bil je zraven, ko smo jo potegnili ven in ko je tašča zraven tulila, kot bi bil konec sveta. Vse to se je odvijalo s silovito naglico, zato otroka nekako nisem imela časa odpeljat stran. No, po tem, ko smo jo naložili v taščin avto, sva midva s Tiborjem odšla domov. Povedala sem, da bodo Odi zdaj tam na dvorišlu pri babici pokopali, da bo oči skopal luknjo, kamor jo bodo položili. In sploh ni bil nič žalosten. Niti ene solzice ni potočil. Bil je kup vprašanj, na katere sem mu lepo odgovarjala, pač po resnici. K sreči je bila psička že stara, tako, da sem imela vsaj ta "izgovor", da pač stare živali in stari ljudje umrejo. Tudi da so nekateri zelo bolani in umrejo, ampak če so res zelo, zelo, sem razložila. V bistvu je bil to povod za učenje o minljivosti. Po moje pri 4 letih še ne dojame smrti na način, kot jo mi. Je že prav tako. Vse ob svojem času.

Shania -> RE: Ko smo mu povedali... (14.9.2007 23:06:49)
Upam, da boste zdaj po dveh povoženih mucah poskrbeli, da vse naslednje, ki jih boste imeli, ne bodo imele nenadzorovanega izhoda, saj je bila že smrt telih dveh povsem nepotrebna. Pa seveda priporočam kastracijo/streilizacijo.

domen03 -> RE: Ko smo mu povedali... (15.9.2007 14:23:11)
Pred hišo, na levo in desno je vsaj zelo velik vrt in še naprej nobene ceste. Problem je, ker je za hišo cesta, ki pa sploh ni glavna temveč je to stranska cesta v bližini šole. Omejitev mimo naše hiše je 50 km/h, le 30 m naprej pa je omejitev 30 + ovire na cesti, saj je šola. Vendar pa otroci hodijo v šolo tudi mimo naše hiše, veliko voznikov pa se obnaša kot na dirkališču, saj se pogosto peljejo po naši ulici samo zato da prehitijo gužvo po glavni cesti. Več otrok skupaj, ki se igrajo, pa so kot mačka, ki mimogrede pristane na cesti. To je že druga zgodba... Skratka, ne vem zakaj naše mačke tako privlači cesta, ko pa imajo na drugo stran prostora kolikor hočejo. Še to, ta mali sam pove, da muce ni več, ko pa ga vprašajo zakaj ne, reče, da je nekam šla, ali da jo je nekdo odnesel. Tako da se res sprašujem kaj je on razumel. p.s. prva muca je bila sterilizirana in na žalost ni pomagalo

honey -> RE: Ko smo mu povedali... (17.9.2007 7:38:11)
Mogoče bi bilo dobro, da naslednjo muco navadite izključno na življenje v stanovanju. Mi smo našo in nam ni niti sekunde žal, ker drugače bi bila po vsej verjetnosti že zdavnaj pokojna, pa tudi nismo imeli (do sedaj) kakšne hude prometne ceste mimo hiše. Zdaj pa smo se preselili in imamo glavno cesto pribl. 100 m stran od hiše in bi sigurno šla na cesto, če bi bila tako navajena. Tako je pa navajena, da je ves čas bila v stanovanju in nimamo kakšnih problemov s tem, da bi ven uhajala. Sicer jo vsak dan spustim na vrt za hišo, ampak to je toliko, da se malo razgleda, da razišče tistih 15 m zadaj za hišo in gre nazaj noter. Sama in brez problema. Pa tudi na drugo stran hiše nikoli ne gre. Še tistikrat, ko je sinu ušla na sprednji strani hiše ven, je tekla zadaj na vrt, tako da se niti ne bojim več, da bi kam šla. K sreči. Ja, je pa sterilizirana. Mogoče se pa 4-letnik res še ne zaveda kaj je to smrt in mu je to mogoče nekaj čisto tako, nepomembnega. Mogoče si vseeno misli, da bo muca prišla nazaj. Če pa boste obdržali njenega mladička, bo pa najbrž sploh še toliko bolje, ker bo lahko uteho iskal v njem.

Stran: [1]