|
biba 78 -> RE: Počutje mamic (13.9.2007 22:27:30)
|
Pozdravček, tudi jaz sem mamica pet mesečne nedonošenke Aline, ki se je rodila v 25 t gestacije, težka 535g in ima velike težave s pljuči. Še vedno je v bolnišnici, priklopljena na CPAP aparat, ki ji pomaga pri dihanju. Zato še kako razumem vse mamice, ki se srečujejo s težavami pri svojih otročkih. Sama sem bila po porodu kar natleh. Ves tisti šok, vsa tista vprašanja, ki so se pojavljala v meni, vsi tisti ZAKAJ RAVNO JAZ IN MOJA PUNČKA, pa tisoč in ena misel, ker nisem nikoli vedela, kaj lahko pričakujem. Zato smo kar naprej samo čakali na informacije, v meni pa se je nabirala vsa ta zalost in bolečina. Čeprav sem se pred inkobatorjem zelo zadrževala, sem še vseeno veliko krat potočila solzo, čeprav pravijo, da pred otrokom ne smeš jokat, ker otrok to vse čuti. In res. Postala sem močna, presenetila sem samo sebe, bila polna energije, kljub svem Alinim vzponom in padcem si nisem dovolila, da me zlomi. Ampak na žalost je to trajalo samo tri mesece, potem pa se je začelo tisto najhujše, česar me je bilo vedno strah. Depresija. V trenutku se mi je podr svet, telo mi je odpovedlo, da o občutkih sploh ne razlagam. Moje telo ni več zdržalo vsega taga napora, pritiska, skrbi, straha pred najslabšim, kar se Alini lahko zgodi. Hvala bogu, da imam dobrega partnerja, dobre starše, prijatelje, ki so mi in mi še vedno stojijo ob strani, hvala bogu, sem pravi čas poiskala zdravniško pomoč, ter se po dobrem mesecu dni postavila nazaj na noge. Res, da s pomočjo antidepresivov, ampak drugače ne gre. Zato drage mamice, jačite, jočite in še enkrat jočite. Pogovarjajte se o tem, spravite ves bes, žalost strah iz sebe, nikoli ne držite stvari v sebi. Vsi, ki jim nekaj pometine, bodo razumeli vaše obnašanje in vam pomagali. Tudi jaz se še vedno zjočem, ko mi je najhujše, se veliko pogovarjam s partnerjem in prijateljicami, ter se družim z pozitivnimi ljudmi. Negativcev v takem položaju ne sprejmem rada. Samo slabo vplivajo na moje počutje. Čeprav sem že dva meseca zopet tista stara jaz, pa so še vedno težave pri naši pupi, jih nekako čisto drugače prenašam. Tolažim se s tem, da vsaka slaba stvar je za nekaj dobra in da bo tudi za nas nekoč posijal sonček. Za Alino pa sem vesela, da se je odločila ostati z nama in se vsaki dan posebej bori zase in za naju, ki jo imava neizmerno rada.
Lp
|
|
|
|