|
Anonimen -> oprosti mi... (11.9.2007 13:58:03)
|
Tretje leto gre že naokoli odkar je del mene umrl. Navidez živim povsem normalno družinsko življenje, a duša vsak dan joče. Pred 3 leti sem naredila nekaj kar bom vedno obžalovala in če bi mogla bi zavrtela čas nazaj, pa ne gre. Kljub zanesljivi zaščiti sem zanosila. Oba z možem sva bila šokirana, saj sva se z dvema otrokoma in eno slabo, nestabilno službo komaj prebijala skozi mesec. Sama sem še študirala. Dnevi težkih odločitev so bili pred mano, v možu pa opore nisem našla, enostavno je odpovedal. Še danes sem jezna nanj, da mi v tistih trenutkih odločitve ni ponudil opore, da se enostavno ni bil pripravljen pogovarjati in iskati rešitev. Edino kar je predlagal je bil splav. Spominjam se vsake ure tistega dne, vsake minute, vseh obrazov in besed, ko so mi ga iztrgali iz mene. Ne morem opisati bolečine, ki jo nosim. Jezna sem nase, da se nisem bila sposobna in prisebna postaviti zanj, jezna na ekonomski položaj v katerem sem se znašla takrat, jezna na državo, ki ne podpira družin, ki se znajdejo v takem položaju. Nikoli nisem z nikomer govorila o tem, a breme krivde je vsak dan večje in če bom s tem komu pomagala pri odločitvi, sem naredila največ. Sebi ne morem več, lahko rečem le OPROSTI MI, OTROČIČEK MOJ.
|
|
|
|