Anonimen
|
Kopiram moj post iz prejšnjih debat: Tudi jaz ima eno srckljano psičko, višavsko terierko, ki je eno leto starejša od mojega sina. Stara sta tri in dve leti. Živimo v stanovanju. Pes je lahko kjerkoli, le v otroški posteljici ne. Ko sem malega prinesla iz porodnišnice, je čisto podivjala in navalila nanj, kot bi ga poznala, pa ga že nekaj časa ne bi videla. Malo sem jo vlekla stran, ko ga je na zakonski postelji vohala in lizala, ampak je bila očitno zelo navdušena nad njim. Ker pa so vsi govorili, da dojenčke in pes ne gresta skupaj, je moj najdražji patronažno prašal, kako je s tem. Rekla je, da živalske bakterije itak ne grejo na ljudi in da smo lahko samo veseli, da bo otrok lahko rasel z naravo. Sicer pa se mali laježa ni nikoli toliko navadil, da se ne bi zbudil, če psička plane na balkon in se na koga začne dreti. Ponavadi se takrat zbudi. Zato Mišo pač mirimo, kolikor se da. Je bil pa manjši problem takrat, ko je bil Tibor star toliko, da je že sedel, pa se je Miša guzila čisto k njemu in jo je zagrabil za dlako, potem pa ni znal spustiti. Takrat je šavsnila proti njemu, kjer jo je zabolelo. Čeprav psički čisto vse dovolimo, sem ji takrat dala eno po riti in jo zabrisala s kavča dol. Ful sem jo nadrla in to vse namenoma, da ji ne bi na pamet prišlo, da je ona sedaj tu taglavna in da bi ga res kdaj ugriznila. Tako ali tako otroka in psa nikoli ne smeš pustiti brez nadzora, pes je pač pes. Terierji so že tako malo nepotrpežljive narave, so precej svojeglavi. Vendar pa smo od te moje "vzgojne" poteze imeli mir. Miša ve, koga je potrebno zaščititi in da to ni ona. Da je ugriznila dva človeka, ki sta šla nepričakovano mimo vozička, pa je že druga zgodba... Tole pa vseeno dodam še na fišno: Nikoli ne puščaj psa in otroka brez nadzora skupaj! Niti za sekundo!
|