ne gre stran od mene (Polna verzija)

Forum >> [Otrok] >> Vrtec in varstvo



Sporočilo

draganav -> ne gre stran od mene (4.9.2007 15:13:21)

No, tudi za nama je drugi dan uvajanja in kako je šlo... ne vem, nekako po pričakovanjih. Bolj ali manj se drži mene in me povsod vleče a sabo. Verjetno, da razumljivo saj sva bili dve leti doma. Jutri jo pustim za 20 min in me je že zdaj groza kako bo. Zelo je navezana name, ne zna se sama igrat a kaj, ko nad otroci ni bila nikoli preveč navdušena. Vglavnem groza me je s tem vrtcem. Vsi mi govorijo,da bo, da so se vsi navadili a kaj, če se moja ne bo? Res si ne predstavljam, da bo tam ostala sama brez mene.



total -> RE: ne gre stran od mene (4.9.2007 15:26:02)

Vsi se in se bo tut tvoja,mi smo tut šli včeri prvič in je bilo super,vprašanje pa je kako bo čez en teden,jaz mislim pozitivno in vedi da otrok čuti kako ti je o tem.Moreš vedet,da ji ne bo nič hudega in da se imajo fajn,jaz sem se tako pripravla pa sma z otročko bla do zdaj doma skupja skoraj 3 leta.



žigolino -> RE: ne gre stran od mene (4.9.2007 17:29:47)

Naš tamali je lani šel prvič.Star je bil leto in pol in je jokal kot nor,srce me je bolelo vsak dan,ker sem vedla kako bo,ko se pripeljeva pred vrtec.Soseda od vrtca me je celo klicala,da kakšna mati sem,da otrok joka cel dan,ko so zunaj ko so not.Še vzgojiteljica je rekla da takšnega primera še pa niso imeli,da tako intenzivno joka cel dan.Ko sem pa bila z njim na uvajanju, je pa še bilo slabše,saj mi je samo v naročju sedel.Tako da sem ga po dveh dnevih kar samega pustila cel dan in kar bo pač bo.Po treh tednih je bilo že boljše,po dveh mesecih se je pa že tako navadil,da imamo skoz problem ob vikendih,ker joka da hoče v vrtec.Jaz ti priporočam,da se doma fejst pocartate in jo potem kar samo pustiš do kosila.Saj so tudi vzgojiteljice navajene na to da je začetek težak.Pa če jo boš tam pustila samo bo prej dobila zaupanje v vzgojiteljico,kot pa da si zraven.
Ja res je težko invama želim veliko uspeha.



Enolla -> RE: ne gre stran od mene (4.9.2007 18:02:27)

¸No pa saj zato je uvajanje, ali ne? Jutri jo pusti, da se igra sama, mogoče tudi z drugimi, ti pa bodi drugje in če priteče pote pojdi z njo. In morebiti je jutri še nebi pustila same. Naj se zaigra v tvoji prisotnosti. Potem pa prvih samostojnih 20 minut pojutrišnjem. Pa sledi navodilom vzgojiteljice in vklopi tvoj instinkt (ne srce) in bo.  Mogoče malo grobo rečeno ampak, po malem jo moraš "potiskati" stran od tebe na "samostojno"pot.   



Pikaču -> RE: ne gre stran od mene (5.9.2007 9:04:29)

Svetujem ti, da jo zjutraj oddaš v vrtec in greš, pa prideš čez uro ali dve nazaj. Še boljše je, če imaš koga drugega v družini, da bi jo zjutraj peljal, da se ti ne bi preveč sekirala, ker otrok to zlo čuti. 
Jaz sem tako prakticirala pred enim letom, ko sva šle v vrtec. Prva dva dneva je bila samo eno uro v vrtcu, je fuull jokala, nato pa sem podaljševala. Mene je zlo skrbelo, kako bo s spanjem v vrtcu, ker sva se še dojile, pa je edino na joški zaspala. Pa sem vprašala vzgojiteljico, kako je zaspala, pa je rekla, da so jo položile v posteljico in je spala.
Najprej moraš ti sprejeti vrtec z mislijo, da bodo vzgojiteljice dobro poskrbele za tvojo punčko in ti bo lažje, pa zaupati jim moraš. Pogovor z njimi v prisotnosti punčke bo pomagal. Vsaj nama je.
Moja punčka je potrebovala skoraj 3 tedne da se je vklopila, zdej pa jo ne dobim iz vrtca ven. Jo moram čakati pred vrati, da vse pospravi in se poslovi od prijateljčkov.
Boš videla, da bo tudi tvoja punčka sprejela vrtec in da bo vse v redu. Pogovarjajte se o vrtcu tudi doma in kaj vse bodo delali, pa kakšne igrače majo,....

LP




Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (5.9.2007 9:10:11)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



SISI25 -> RE: ne gre stran od mene (5.9.2007 13:33:32)

Moja dva sta tudi ves čas prilepljena na mene. Sploh se ne zaigrata. No in danes sta celo zbolela. Je pa tako, da smrka in kiha čisto cela skupina, samo moja dva je pa kar zelo zdelalo, eden samo leži in ima malo vročine, drugi pa je še nekako ampak mu teče v potokih. Pa samo po dveh dneh vrtca[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image].

To da pa jokajo par minut pa ne bo držalo. V skupini kjer sta moja dva je mamica pustila malega že dva dni samega po dve uri in je celi dve uri vpil kot nor (kot da bi se mu zmešalo [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]), da je na koncu že vzgojiteljica rekla, da je res moteče. Enih par pa je res jokalo par minut, potem nehalo in spet jokalo. Čisto odvisno od otroka. So pa res tudi takšni, ki so presenetili svoje starše in hodijo prav z veseljem.




Pikca -> RE: ne gre stran od mene (10.9.2007 9:24:20)

so različni ti naši otročki. naša se me je tudi držala prvi dan, ko sem bila z njo. potem, ko sem jo pustila samo, se je pa čisto lepo vklopila in ni nič jokala.



TiaSara -> RE: ne gre stran od mene (10.9.2007 13:15:49)

IZVIRNO SPOROČILO: Nalin RR

verjemite otrok joka dokler vidi mamo, ko je postavljen pred dejstvo, da mame ni, se pač mora prilagodit, zato načeloma otroci ne jokajo več kot 5 minut.



Ja malo morgen! Mi smo bili že prvi teden bolni, tako da imamo uvajanje v bistvu ta teden. Sem bila edina mamica tam in sem videla in slišala kako otročički jokajo "samo 5 minut" - jok in dretje je kar cel dan. K sreči, ga je v naši skupini, kjer uvajamo bolj počasi in postopoma dosti manj joka kot tam, kjer so morali otročičke kar na hitro pustiti.  Saj enkrat se bodo vsi navadili, ampak meni je bolj všeč postopno uvajanje, da se počasi navadijo na nov prostor in situacijo.



Nika v službi -> RE: ne gre stran od mene (10.9.2007 13:32:02)

Ja, se strinjam s TiaSaro. Mi uvajamo počasi (vsaj 14-dnevno uvajanje je priporočeno), ampak nekatere mamice so bile pač prisiljene svoje otročičke zelo hitro pustiti same. Ena punčka je tako prva dva dneva cele dneve prejokala. No, da se popravim, jokala je od 6:00 zjutraj, ko jo je mamica pripeljala, pa do 12:00, 13:00, ko je izmučena zaspala. Verjetno je jokala tudi, ko se je prebudila, tega pač ne vem, ker mi zaenkrat po kosilu odhajamo domov. Jedla ni čisto nič, ampak zgolj vlekla svojo dudico in visela na vratih ter hlipala "mama, mama". Meni se je prav srce trgalo.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]

Tretji dan je pri kosilu (prej je še vedno jokala, vendar z vmesnimi prestanki) sama prišla zraven in jedla, ker je bila očitno lačna, potem pa spet jokala, jokala. Po enem tednu je sicer malce bolje, vendar še vedno zelo pogosto joka.

V skupini sta še drugi dve deklici, ki se tudi nikakor ne potolažiti v 5 minutah, ampak zna jok trajati tudi po 2 uri skupaj!




Pikca -> RE: ne gre stran od mene (10.9.2007 15:30:46)

verjetno je tudi odvisno od tega koliko so stari otroci, naša je 3 leta in je sigurno lažje kot pri enem letu.



krauca -> RE: ne gre stran od mene (10.9.2007 18:05:22)

Evo, kot bi opisovala našega lansko leto. Star je bil slabi 2 leti.
Mene je drugi/tretji dan sicer spustil za pol urce, pol je mel pa 1 slabo izkušnjo (pomočnica je bla sama in je morala na WC in ga je pustila v oskrbo enemu drugemu vzgojitelju ... in ko sem se vrnila je mali slonel ob ograji, jokal in me klical. Ful u stiski.) Od takrat naprej sem ga uvajala 1 teden tako, da sem bla cel dan z njim v vrtcu. Ker to očitno ni šlo je potem naslednji teden nastopil očka in mali je v petek že spal tam.
Zadeva pa naprej ni šla tako zlahka.
U bistu je še danes jutro, če ne joka ko ga zjutraj oddam pravi PRAZNIK. Pa mu ni nič hudega. Pol se ma (baje) ful fino.
Tako da eni otroci tako, drugi drugače.
Želim ti veliko sreče & močnih živcev. Prav lahko pa verjetno ne bo.  & vzami si čim več časa.
LP
K.




bobek05 -> RE: ne gre stran od mene (10.9.2007 20:32:33)

IZVIRNO SPOROČILO: draganav

Jutri jo pustim za 20 min in me je že zdaj groza kako bo.

Tega ne delaj! Sem se tudi sama sekirala, da je bilo groza, pa ni nič pomagalo. Kvečjemu je bilo še huje, ker otroci čutijo, da nekaj ni vredu. Saj vem, da ti to vsaka reče, ampak res bo bolje, če se boš tudi ti bolje počutila: že med oblačenjem ji pripoveduj, kaj vse lepega bo v vrtcu počela, da se bo igrala, barvala, pela, plesala itd., ko prideš tja veselo (in res iz srca) pozdravi vzgojiteljico, vendar na uvajanjih, ko jo boš za dlje časa puščala tam, ne kramljaj predolgo z njo... ponavadi svetujejo, da se starš čimprej odstrani (to mislim za kasneje, ko je uvajanja konec)... midva sva to rešila tako, da ga je mož začel vozit v vrtec...


Zelo je navezana name, ne zna se sama igrat a kaj, ko nad otroci ni bila nikoli preveč navdušena.

Tudi pri nas je navezanost zelo velika, pa mali ni bil 2 leti z mano doma, azto vem, kako se počutita. Anej se pred vstopom v vrtec tudi ni kaj dosti sam igral, zdaj pa vedno več - se mi zdi, da je to nekako pogojeno bolj z leti, pa nekaj je odvisno tudi od karakterja otroka.
Otroci jo bodo še kako zanimali. Hočeš nočeš potegnili jo bodo za sabo, saj veliko stvari počnejo v skupinah. Pri nas pa je bilo ravno obratno - sem MISLILA, da ne bo nekih težav, ker je bil rad v družbi otrok, pa je rabil kar nekaj časa, da se je navadil. Pa tudi zelo se je navezal na svojo vzgojiteljico, ki jo ima na srečo tudi letos.

Vglavnem groza me je s tem vrtcem. Vsi mi govorijo,da bo, da so se vsi navadili a kaj, če se moja ne bo? Res si ne predstavljam, da bo tam ostala sama brez mene.

Res ne delat tega!!! Ne pokaži ji, da te je groza oz. tudi v pretvarjanju se moramo precej potrudit, da ne opazijo, ker so res neverjetni opazovalci. Izredno majhna možnost je, da se tvoja punčka ne bo navadila na vrtec. Če pride do te skrajne točke, jo začasno izpiši iz vrtca in čez nekaj časa ponovno poskušajte. Ampak v večini primerov se otroci unesejo (veliko prej kot starši [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] ). Verjami mi! Govorim ti kot mama (ki je pretočila veliko solza, ker je mali jokal, ko je videl, da gre v vrtec) in kot svetovalna delavka v vrtcu... Vzgojiteljice se potrudijo maximalno, da ublažijo ta šok. Prvi mesec je vedno tako, ker za večino otrok to pomeni prvo "ta veliko" preživljanje časa brez mamice in atija. Par solzic (ali pa cel potok) še ne pomeni, da se otrok ne bo navadil. O resnejših prilagoitvenih težavah lahko začnemo govoriti, ko se pojavijo težave s prebavili (npr. ne odvajajo blata), težave s hranjenjem (odklanjajo hrano), zbolijo na dihalih (napadi stiske) itd.
Res razumem, kako se počutiš, ker sem bila in smo vse mamice na istem in se bojimo, da se pa NAŠ otrok ne bo navadil... in srce nas boli, ko smo ločene od njih in premišljujemo ves čas ali ravno tisti hip joka ali vpije "mami"...
In vsakič, ko se sprehodim mimo igralnic vidim vzgojiteljice, ki stiskajo k sebi ta največje "jokavčke" in veš kaj? - ne jočejo... Tu pa tam zahlipajo, opazujejo kaj se dogaja okoli njih,... in vse je ok, dokler ne pridejo starši. Potem pa spet v jok in zato starši dobimo občutek, da ves čas jokajo, pa sploh ni tako.
 
Upam, da sem te kaj potolažila. Če te bo pa res skrbelo, pa se pogovori z vzgojiteljico. Prepričana sem, da te bo potolažila... Pa veliko uspehov pri uvajanju in čim manj solzic..


Aja, pa še to - popolnoma normalno je, da se te te prve dni oklepa. Ti ji predstavljaš edino poznano, pa še mama si. Pri nas je bilo isto.




draganav -> RE: ne gre stran od mene (10.9.2007 21:17:28)

Upam, da se ne bom prehitro pohvalila, ampak nama kar gre. V petek sem jo prvič pustila samo. Ni me bilo 40 min rekli so, da se je 10 min jokala potem jo je Uroš ( vzgojitelj ) vzel v naročje in se je potolažila. Malo je še potarnala mama, mama ampak je kar šlo. Tudi danes je šlo zelo vredu. Prišli sva ob osmih, zajtrk, malo igranja in sem šla. Jokala je 3 min in nehala. Spet k Urošu v naročje, malo sta se nosila, sprehajala, igrala vglavnem ni me bilo skoraj dve uri. Rekel je, da je vsake toliko zajokcala, ampak ni bilo sile. Ko sem prišla se je pri meni stisnila za dve minutki nato se je igrala z drugimi. Pojedli kosilo ( 3 krožnike rižote ) potem pa ni hotla domov, otroci so se že parkirali na ležalnike ona ga je samo sprobala nato sva komaj odšle. Vsako jutro komaj čaka, da greva skozi vrata ( to je verjetno dober znak ). Pri nas mi je všeč, ker so v skupini sami mirni otroci, res se lepo igrajo, nobenega cviljenja, grizenja in podobno in počasi se je že navadila na otroke, tudi vsa imena že pozna. Jaz pa sem presenetljivo močna, ko odhajam in jo pustim v joku mirno grem ven, ker, jima res zaupam in sigurno že vesta kako je prav. Upam in mislim, da nama bo uspelo počasi hvala bogu imava čas.



Stran: [1]