|
Anonimen -> Ne vem kaj naj storim ... (31.8.2007 17:10:13)
|
S prvega zakona imam šoloobvezno hčer, ki mi pomeni vse na svetu. Veliko je videla kregarij in slabih odnosov v prvem zakonu, zato me je za njo precej strah. Je zelo navezana name, imava prav poseben odnos med sabo in razumeva se odlično.
Sedaj (že 3 leta) imam novega partnerja, s katerim (in tudi po pogovoru s hčero) odločila, da imava še enega otroka. Sedaj sem noseča.
Problem je nastal v tem, ker sva se midva s hčero preselile k njemu v čisto drug kraj oz. mesto, tako da sva zelo daleč od doma (tam kjer imam še vedno svoje stanovanje, starše in vse sorodnike).
V bistvu sem želela menjati okolje, ki me je spominjalo na veliko "grdih" stvari s preteklosti in začeti življenje na novo. Tukaj trenutno še stanovanja nimamo, si adaptiramo spodnji del hiše in se nam je stvar malo zavlekla. Sedaj koristiva njegovo sobo kot spalnico-dnevno, tamala ima svojo sobico, ki jo deli z "dedijem" in njegovim računalnikom, kuhinjo, kopalnico pa souporabljamo. Prav tukaj so se začeli problemi.
Moj sedanji partner je "malo len" ali kako naj drugače povem. Nikamor se mu ne mudi, dela v spodnjem delu hiše tako počasi, da se meni že meša ... Nikamor se stvar ne obrne, res je, da nas je malo finančno zavrlo, ampak so stvari, ki bi jih lahko naredil brez denarja. Počasi se mi bliža porod, pa čeprav imava za dojenčka vse pripravljeno v najini spalnici, sem nervozna, ker še bom nekaj časa morala vse skupaj trpeti (to pomeni trpeti njegovo zaščitniško mamo).
Ne vem, kot da sem imela prej zalepljene oči, nisem videla, kako zaščitniška je, dokler nisem zanosila in ostala na bolniški in doma. Takrat so se pa začele težave ... Kar naprej se je vtikovala v najino vezo (bogu hvala ne v vzgojo otroka!), ga zagovarjala, kovala v zvezde, tako da sem ga včasih v kakšnem trenutku zaradi nje prav zasovražila. Pa saj sem mu vse povedala, tudi on se tega zaveda, pa vseeno nič ne stori. Npr. če jaz ne nardim za kosilo solatke, ki jo ima tako zelooo rad, jo prinese njegova mamica, če jo želi pojesti že pred kosilom, ne med, tako kot sem navajena in če rečem naj počaka, se mamica vtakne in pove, da je to francoski način prehranjevanja itd, ... če ne zlikam takoj kaj rabi, zlika njegova mamica, ... meša se mi že.
Po drugi strani sem zaradi tega izgubila vso mojo iskreno ljubezen do njega, vedno bolj sem žalostna, ... pa sama. V mojem rojstnem kraju so ostale tudi vse moje prijateljice, s katerimi sem se družila ... Tukaj imam dejansko samo njega. In nikogar drugega. Na otroka se obešat ne morem, ona ima svojo družbo in uživa. Tukaj mi je dvorezni meč - tamali je tako fajn tukaj, ker ima družbo, prijateljice, vsega ogromno, ... jaz pa vedno bolj razmišljam, da nisem za sem.
Potem pa vem, da bom še počasi rodila, a bom skozi zaprta v to "kur..." sobo in se smilila sama sebi z dojenčkom?
Vem, da je prepozno o tem razmišljati sedaj ... pač sem kjer sem ... žalostna, potrta, sama ...
Ne vem kaj naj nardim, moj partner pravi, da sem samo tečna, da se samo derem in komandiram ... jaz pa sem pritisnjena ob steno s svojimi čustvi.
punce, a ima katera kak nasvet???
|
|
|
|