|
tane -> RE: Pogovori o spontanem splavu (4.11.2008 10:20:01)
|
punce, tudi jaz sem ena izmed vas invas že dolgo nisem brala ali kaj napisala, zdaj se ponovno oglašam, ker je ta čas ravno čas, ko sem bila lani noseča in nato splavila 17.12.
kjlub temu, da sem ravno v novem boju za pikico, mi je te dni zelo težko, edino vam lahko potožim, ker ostali tega sploh nočejo več slišati...sem se že navadila, da ko te nekdo vpraša kako si pričakuje odgovor 'dobro, hvala' nihče noče slišati, da ko sem bila prejšnji teden na praznovanju rojstnega dne od prijateljice, da sem podoživljala bolečine in spomin na leto nazaj, ko sem ravno na ta dan začela krvaveti in imela hude krče ter bila naslednji dan sprejeta v bolnišnico, nihče noče slišati, da letos niti slučajno ne morem iti na pokopališče 1.11 ker je tam grobek moje 14tednov stare pikice, ki sem jo držala v rokah, ker bi spet bruhnila v jok, nihče noče slišati, da se letos ne veselim martinovanja, ker sem lani ob tem času bila noseča ampak se je potem 17.12 vse končalo. Zadnjič sem sesala in naenkrat bruhnila v nekontroliran jok in stekla k mojemu v objem, tako sem jokala, da sploh nisem mogla povedati zakaj, ko sem mu povedala, da se pač spet ful živo spominjam vsega je tudi on dobil solzne oči.
Na grobek od moje pikice še nisem šla, ker nimam moči, verjamem pa tudi v to, da lahko kjerkoli in kadarkoli mislim nanjo, se jo spominjam in ji prižgem svečko v mojem srcu.
te bolečine ob izgubi najine prve pikice ne bom nikoli pozabila, sem mislila, da mi je sčasoma uspelo preboleti vendar zdaj vem, da mi nikoli ne bo, da me bo ob tem času vedno in vsakič vse spominjalo na 14 tednov moje nosečnosti.
Zdaj sem že nekaj časa v novem boju za pikico vendar nama ne uspe, ampak borila se bom do konca in upala do konca, da bi enkrat držala pikico v svojem naročju.
|
|
|
|