|
Pikabu -> RE: Pogovori o spontanem splavu (20.9.2007 22:06:28)
|
Zdaj se vam pa tudi jaz pridružujem. Včeraj je bil tisti grozni dan, mojo zgodbo ste verjetno prebrale. Zelo me je pretreslo, ker je bil otroček zjutraj še živ in se ni videlo krvavitve in to, da sem ga videla, kako je ležal ob meni. Ta slika mi ne gre izpred oči. Ko sem danes prišla domov, sem bila sama in so solze samo lile. Ko je popoldne prišel mož z otrokoma, sem se najprej še enkrat pošteno zjokala, potem sva se pa z možem tako lepo pogovarjala, otroka sta pa naredila pravo veselje. Vem, da sem lahko srečna, ker ju imam, tudi zato sem bila prepričana, da bom vse skupaj lažje prenesla, ampak vseeno neizmerno boli. Moj mož je pa najbolj zlat mož. Kako sem šele srečna, da imam ravno njega. Res se je izkazal, res mi je v oporo. Tudi njemu ni vseeno in mu je hudo, a skupaj greva naprej, z roko v roki, z najinima otročkoma, z najinim angelčkom in vem, da se nam bo v prihodnosti nekoč pridružil še kakšen. Midva si bova verjetno vzela malo večjo pavzo, načeloma pa se bova prepustila občutku.
Punce, hvala vam za podporo, držim pesti za vse nas, da premagamo bolečino in da nas obišče sreča, po kateri hrepenimo. Še posebno ste mi v mislih vse, ki čakate na prvega otročička, ves čas si ponavljam, da sama v prvi nosečnosti tega ne bi prenesla.
Punce, pogumno naprej. [sm=smiley20.gif]
|
|
|
|