|
mamuška -> RE: V isti postelji z otročkom (30.8.2007 12:41:30)
|
Sin bo imel konec leta 5 let, pa še ne spi vsako noč v svoji postelji. Tudi jaz sem imela polno glavo teorije, kje in kako morajo otroci spat in dokelr se mi sin ni rodil, Ta mi je porušil vso teorijo in prakso, za katero sem bila prepričana, da je edina zveličavna. Da sem ga končno dala na sredino spat, sem si morala stolčt glavo, da mi je kri lila čez obraz. Zaspala sem namreč na WC školjki in treščila dol ter si prebila arkado. Vstajali smo - 10 mesecev!- na 20 min, vse noči, jaz pa sem kar vztrajala in rinila z glavo skozi zid, da se otrok pač MORA navadit. Na koncu je prekipelo možu in je sina dal na sredino, ker sva dejansko letela okoli od neprespanosti.
Od 10. mes do 3. leta je spal malo pri nama in malo v svoji posteljici ob najini. Po 3 letu je dokaj redno spal v svoji postelji v najini spalnici. Letos smo ga "izselili" v svojo sobo v "Veliko posteljo"takoj po tem, ko sem izvedela, da sem noseča. Sprva je bilo navdušenje ogromno, je lepo spal sam, kaj kmalu pa se je začelo zbujanje v joku in strahu, tako da sva spet letala sem in tja. Zdaj sicer joka ni več, se pa še zbuja s strahom in se potem priplazi k nama. Mu lepo prigovarjamo, hkrati pa so vrata obeh sob, najine in njegove a stežaj odprta in ve, da lahko kadarkoli pokliče ali prileze k nama. Recimo da sta 2 noči na teden, ki ju prepsi res sam in ga do jutra ni k nama.
Jaz se ne sekirm preveč. Če so včasih 10 in več članske družine preživele na bistveno manj prostora, kto ga imamo mi, bomo mi tudi, menda pa da najstniki potem res več ne hodijo k staršem spat[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] Meni skupno spanje ni ne želja in še manj izbira, pač pa nuja za to, da sploh kdo kaj spi. Med nespanjem ins kupnim spanjem se še vedno odločim za slednje. In za moje pojme kakršnokoli prisiljevanje s solzami nima pri spanju kaj iskat. Jok in mirno spanje ne gre skupaj. Glede na bližni "prirastek" sem pa pripravljena na vse, tudi najslabše scenarije.
|
|
|
|