IZVIRNO SPOROČILO: daysi

Kaj je že to romantika? A to še obstaja?

Sej že 2 dneva vemo, Solđerka.

Sovražim romantiko, večerje ob svečah, romantične sprehode pod zvezdami itd.

draga vojakinja, torej ga dobim jutri! suuuper!! se že veselim!

nič ne vem, razen tega, koliko si stara in koliko je stara tvoja tašča

IZVIRNO SPOROČILO: Serendipity

No, vem za primerček, ampak je bolj tragičen...

Zgodba sega kakih 60 let nazaj. Bila sta parček, ona stara rosnih 16, on 18. Skrivaj sta se sestajala v bližnjem gozdičku. Ljubezen je bila prepovedana. Ona hči bogatašev, on sin revežev (pravzaprav sirota, brez obeh strašev, ki ju je pobrala TBC). Obsojeno na propad. Izdelal sta načrt - on gre v Ameriko, zasluži denar in ji ga pošlje za karto da pride za njim... Na zadnjem srečanju ju dobi njen oče in on zbeži. Oče jo jezen pošlje v Ljubljano k svoji sestri.
On odide v daljno deželo in ji piše. Pošlje prvo pismo - ni dogovora. Pošlje drugo pismo - spet ni odgovora. V tretjem pismu ji pošlje težko prigarani denar. Ni odgovora. Po nekaj neuspelih pismih se mu trga srce. V tem času sta minili skoraj dve leti in neko noč živo sanja o njej, o njenem smehu, njenih žarečih očeh in v sanjah mu pomaha v slovo. Odloči se, da gre domov. Ko pride domov zve skrivnost, zakaj mu ni odpisala. Dekle je živelo v Ljubljani, njen oče je vztrajno sežigal pisma in preprečeval stike. V tem času se ji je razvila bolezen - mislim da levkemija, v glavnem nekaj podonega. Umrla je nekje v tistem času, ko jo je on sanjal. Oče je denar, ki ga je on poslal za karte porabil za njeno zadnje potovanje - njen pogreb.
On je sedaj star, nekje 80 ali več let. Živi sam. V napol podrti stari prekmusrki hišici, z značilnimi dvojnimi vrati. In sedi in strmi skozi polovična vrata v svet. Njegovo zgodbo poznam, ker je bila ona sestra mojega dedija... Nekoč mi je rekel, da imam take oči kot ona... in bi njuni otroci imeli oči po njej... In še zdaj gre vsak teden (vsaj enkrat) na pokopališče s šopkom cvetja, ki ga goji na svojem vrtičku.. Kot da bi ta vrtiček bil njuna ljubezen, ki jo je potrebno gojiti ...

IZVIRNO SPOROČILO: Splišni

IZVIRNO SPOROČILO: Serendipity

No, vem za primerček, ampak je bolj tragičen...

Zgodba sega kakih 60 let nazaj. Bila sta parček, ona stara rosnih 16, on 18. Skrivaj sta se sestajala v bližnjem gozdičku. Ljubezen je bila prepovedana. Ona hči bogatašev, on sin revežev (pravzaprav sirota, brez obeh strašev, ki ju je pobrala TBC). Obsojeno na propad. Izdelal sta načrt - on gre v Ameriko, zasluži denar in ji ga pošlje za karto da pride za njim... Na zadnjem srečanju ju dobi njen oče in on zbeži. Oče jo jezen pošlje v Ljubljano k svoji sestri.
On odide v daljno deželo in ji piše. Pošlje prvo pismo - ni dogovora. Pošlje drugo pismo - spet ni odgovora. V tretjem pismu ji pošlje težko prigarani denar. Ni odgovora. Po nekaj neuspelih pismih se mu trga srce. V tem času sta minili skoraj dve leti in neko noč živo sanja o njej, o njenem smehu, njenih žarečih očeh in v sanjah mu pomaha v slovo. Odloči se, da gre domov. Ko pride domov zve skrivnost, zakaj mu ni odpisala. Dekle je živelo v Ljubljani, njen oče je vztrajno sežigal pisma in preprečeval stike. V tem času se ji je razvila bolezen - mislim da levkemija, v glavnem nekaj podonega. Umrla je nekje v tistem času, ko jo je on sanjal. Oče je denar, ki ga je on poslal za karte porabil za njeno zadnje potovanje - njen pogreb.
On je sedaj star, nekje 80 ali več let. Živi sam. V napol podrti stari prekmusrki hišici, z značilnimi dvojnimi vrati. In sedi in strmi skozi polovična vrata v svet. Njegovo zgodbo poznam, ker je bila ona sestra mojega dedija... Nekoč mi je rekel, da imam take oči kot ona... in bi njuni otroci imeli oči po njej... In še zdaj gre vsak teden (vsaj enkrat) na pokopališče s šopkom cvetja, ki ga goji na svojem vrtičku.. Kot da bi ta vrtiček bil njuna ljubezen, ki jo je potrebno gojiti ...

Vau, kakšna lepa zgodba. Res da sem pred M, ampak imam solzne oči in cmok v grlu.