|
violinski -> RE: letnik 2003 (22.2.2008 13:50:58)
|
Živjo!
Me se pa res že dolgo nismo brale. Evo, Lana je z mano doma, ima škrlatinko, je pa to prvič v tem šolskem letu, da je bolna (vsaj ne spomnim, se, da bi že bila, če je, je imela kako virozo, menda). Hm, razen če je imela vnetje ušes. Ma v resnici ne vem.Zgleda da ni bila veliko bolna, ker mi ni nič ostalo v spominu.
Najbolj mi je škoda, da je zbolela ravno prejšnji vikend, ko sem oba mislila nagnati malo v kak bazen ali kaj takega. No, tako bomo počakali pa še kake dva tedna, saj med počitnicami ne bomo hodili, ker bo najbrž polno.
Lana je še daleč od pisanja in branja, zna napisati svoje ime, zdaj čisto sama, brez pomoči, pa tudi petstokrat, drugega pa nič. Je niti ne zanima. Če me vpraša, kako napiše npr. Lea (Lea je njena prijateljica), ji pokažem in parkrat ponovi, je pa ne zanima, zakaj se tako napiše. Sploh se mi zdi, kot da jo čisto nič ne zanima, kar bi jo lahko. Riše tudi bolj tako tako, bolje da ne bi - čeprav na tablo s kredo ji uspevajo 100% boljše umetnine kot s svinčnikom na papir. Zelo rada pa štanca, štemplja in lepi. Je zelo ponucljiva pri pripravi raznoraznih voščilnic ipd. Zdaj jo moram dat malo packat z kakšno DAS maso ali slanim testom, da vidim, kako se ji bo to zdelo.
Veliko poje, pleše, poskuša posnemat angleščino - tu je še najbolj smešna. Ker hodi h angleščini v vrtcu, misli, da je dovolj, da malo bolj 'naokroglo' drži usta, ko govori in da je to že angleščina. Saj drugače je čisto v redu, je taka neobremenjujoča angleščina, da si res zapomni samo tisto, kar se njej zdi, ni ji treba kaj posebej znati.
Se mi zdi, da ni en tak otrok, ki bi posebej v kateri stvari izstopal, mogoče še najbolj divja njena fantazija, ko želi kaj povedati ali kakšno zgodbo si izmisliti, se z možem kar pogledava, od kod vleče take ideje.
Alo, mejte se fajn!
O, sestavljanje sestavljank ji gre, trenutno ji predstavlja dober izziv 50 delna sestavljanka Iskanje malega Nema. V škatli so tri, ponavadi eno naredi, vpraša mogoče za kakšno malo pomoč, če se loti druge, se običajno ustavi prej kot na polovici, ker se ji ne da več naprej.
Tisto cmauhanje za vsako nič se je nehalo, še vedno ko kaj rabi raje zacvili, kot da bi jasno povedala, kaj potrebuje, ampak tudi tega jo bomo odvadili. Jaz ji enostavno vsakokrat povem, da če kaj rabi, mora jasno povedat. Se mi zdi, da je to ena taka osnova.
|
|
|
|