mamuška
|
Ne vem, jaz sem do tega da otroci "taki rodijo" zelo skeptična. Otroci se sicer rodijo vsak zase drugačen, ampak da bi se eni kar trmasti rodili, nekako ne erjamem. Mogoče me bo drugi kaj drugače prepričal, bomo videli.
SIn je vse prej enostavno dete, hiperkinetičen, hiperton, asimetričen, posledično težave s koncentracijo - z so pravico bi rekli, da tak pač je. Lahko bi prve poskuse trme tudi zignorirali, "ker je to pač obdobje", lahko bi jih pripisali motnjam koncentracije, hiperkinezi pa kaj vem čemu še vsemu. Ampak jaz sem bila in sem še vedno prepričana, da otroku stem na dolgi rok ne bi naredila prav nobene usluge, nasprotno. Zato sem ukrepala, striktno, zoprno, tečno, vsakič enako in imeli smo točno 2 poizkusa.
Pri prvem še ni imel 17 mes, ko si j eomisli, da bo mami šponal. Začelo se je s tem, da je na vsal način hotel "nano" pri sadju, kar strgat se mu je hotelo zaradi tiste banane i še bolj, ker mami ni popustila in je banane lepo stehtala, nalepila nalepko s ceno, šele potem sem mu eno napol olupila in mu polovico dala. Je bil 3 sekunde mir. Prideva do kruha, je banana zleteal v sekundi po tleh in on je zahteval "kof" in se drl ko blesav, da hoče "KOF KOF KOF!!!" Lepo sem mu dopovedovala, da krof sicer lahko kupiva, vendar ga zdaj ne bo jedel, ker ga je treba plačat in da je ravnokar po tleh vrgel banano - torej očitno ni lačen. Najprej je še nekaj kokodakal, pa se je umiril, ko sem 2 krofa kupila za domov. No, in potem je prišla na vrsto polica s sokovi, kjer si je seveda zabil v glavo, da bo dobil "kok". Ke rmi jevse skupaj malce lezlo proti vrelišču, sem mu lepo povedala, da če slišimi samo še eno podobno zahtevo, greva ven iz trgovine in bo konec za tisti dan. Zaleglo je za 5 sekund, nato smo začeli znova. Pograbila sem mulca pod pazduho, prosila blgajaničarko, naj shrani nakupljeno, pridem kasneje nazaj, in vreščečga mulca, ki mu odhod niti najmnaj ni bil po volji, odvlekla ven. Saj ni cela trgovina dolžna poslušat njegovega vreščanja! Pred vrati sem ga nič kaj nežno postavila na tla in se, kot da ni moj, odpravila (kao) domov. Za prvim voglom sem se skrila in ga opazovala. Ko se je ovedel, da ga mati ne "šmirgla 5%" in da je šla, jo je jadrno prikuril za mano, pa se mu nisem takoj pokazala. Par sekund panike mu je čisto dobro sedlo. Od takrat dalje je zadostovalo, da sem samo omenila " a bo mir al pa greva ven!" in je bil v sekundi mir.
Vlačenja stvari s polic ne dovolim, nikjer, tudi ne dovolim odpiranja hladilnikov ali premetavanja stvari po policah, če jih ne nameravamo kupit. Se je pa 1 x zgodilo, da smo 50 minut stai v trgovini in čakali, da je zložil nazaj na stojalo, kar je iz objestnosti stresel po tleh. 3 x sem ga jaz odstranila od stojala s perilom, 2 x ga je mož, pa je nalašč, iz čiste nagajivosti zmetal po tleh enih 20 obešalniko s perilom. Vse do zadnjega je pobral in jih točno tako, kot so bili prej, zložil nazaj na stojalo. Da to po 2. obešalniku niti slučajno ni bilo več zabavno, si verjetno živo predstavljate, ampak odstopila nisem. Pa še sladoled je odpadel. Šola za vse večne čase in danes mu je kristalno jasno, da če bo karkoli ušpičil, bo tudi "kasiral" ustrezno kazen. Se pa načeloma trudimo, da ga ne vlačimo po večurnih nakupih, razen če je treba njemu kaj kupiti in dokler je bil manjši, smo s sabo vedno vzeli voziček (še pri 3 letih) in zaogo knjig, igrač, pijače in hrane, pa z zmatranim otrokom res nikdar nismo šopingirali.
Kar se ostalih izpadov tiče - imeli smo poskuse, AMpak ker so poskusi vedno rodili dokaj slabe in neprijetne sadove, se je sine naveličal. Jaz na vreščanje in cviljenje ne reagiram. Če pa že, pa hladno ko špricer povem, da jaz "tega" ne razumem in da se jaz na tak način z NIKOMER (!) ne pogovarjam. Če bi kaj rad, naj pove normalno. Da pri nas nihče ne polira tal, ampak če je njemu to ljubo, naj se ne pustiti motiti - jaz se že ne. Butanje z glavo ob tla se meni zdi brezvezno početje, ampak če se mu zdi zabavno, naj izvoli. Mene ne moti. 300% pa zato ne bo čisto nič dosegel, morda edino to, da ga odstranim iz prostora, če mi najeda. Danes, pri skoraj 5-ih letih lahko rečem, da vseh poskusov trmarjenja in ihte ni za vseh 10 prstov, z opisanimi vred. Sin je sicer zelo temperamenten in tudi pove "zej sem pa jezen in bom kr znoru!", pa vedno rečem "ti kar znor, to je dobro za želodec, ne boš čira dobil. ko boš pa končal z norenjem, povej, kaj te gloda in se bomo zmenili!" Večinoma se potem čist normalno zmenimo, običajno vsak malo popusti in najdemo neko srednjo pot. DOkler je bil manjši, pa smo to počeli pač starosti primerno. Če se 16, 17, 18 mesečnik ni pustil držat za roko, sem ga dala na vajeti ali pa sem ga vrgla na finto, naj me prosim drži za roko, ker se bojim prometa. Če nečesa ni hotel pospraviti, sem ga prosila, naj pomaga, ker jaz ne morem ali ne znam. Redko sem šla na nož in na komando, so pa področja, kjer ni pardona: privezovanje v avtu, elektrika, ostri predmeti, obnašanje v prometu....tam je beseda bila in je zakon, pa če mulca raznese od trme.
Po mojem se otrokove trme ne smemo bat, do določene mere je čisto zdrava in jo je dobro pustit, ko postane moteča, naj pa rodi zoprne posledice. Kolikro jaz poznam otroke, ni noben tolikotrapast, da bi sam načrtno silil v težave, če ve, da jih s takim načinom 100% dobi
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, ap je zdaj stara 32 mesecev. Mislim da je to odvisno od karakterja.
Pa še ga zdaj. Pa ga včasih z lahkoto prepričam, včasih grema kar mimo igrač v trgovini in niti ust ne odpre, samo gleda. Kot da ni nič. Včasih pa se mu utrga. Pol pa grem na RR in prosim za nasvete. 
