|
Anonimen -> rabim pomoč (14.8.2007 10:44:54)
|
Na vas se obračam, ker nujno rabim kakšen nasvet, spodbudno besedo oz. karkoli, saj lahko samo tu na rr povem kaj mi leži na duši. Še mamici, ki je moja najboljša prijateljica, nekako ne morem. Sem poskusila, vendar ne gre. Smo mlada družinica, z nekajmesečnim dojenčkom. Otročka sva si oba močno želela in ko sva končno dočakala tisti magični dve črtici, sva bila najsrečnejša. Skupaj sva se veselila, urejala otroško sobico in čakala na prihod najinega malčka. In potem končno najlepši dan v najinem življenju. Se vprašate kje je problem…naše življenje je za marsikoga pravljica, za naju pa postaja vedno večja muka. Včeraj mi je moj dragi povedal, da si ne predstavlja več nas kot družine. Da ga to omejuje in da žal ni družinski človek. Ker "družine" ni nikoli imel, mu tudi sedaj ne pomeni nič. In da mu posel in druženje s prijatelji pomeni več. Odraščal je s starši, ki nikoli niso znali pokazati nežnosti, ljubezni in so jim bile druge stvari pomembnejše. Imel je zelo hladno otroštvo in staršem je ušel takoj, ko je lahko. To tudi sam priznava. Očita mi, da sem se čisto spremenila, da mu težim in da nisem več takšna kot pred letom dni preden sem zanosila. Nobenega pametnega razloga ni navedel kot to, da si jaz družino postavljam na prvo mesto, da ne razumem, da bi rad šel s prijatelji na morje in da mu, če mi kaj ne paše in to povem mu pa težim. In da njemu nikoli več ne bo nihče težil, ker ga to ubija. Mislim, da je med naju postavil zid in se tako zavaroval, pred ponovnim razočaranjem. Po mojem mnenju obstajajo neke frustracije iz otroštva in ne bom dovolila, da to uniči najino zvezo. Vem ,da me ima rad… jaz ga imam najraje na svetu. Rada bi mu pomagala, pa ne vem kako.
|
|
|
|