kaycha
|
IZVIRNO SPOROČILO: neva6 Bom kar kopirala moj odgovor,še pri eni podobni temi: Absolutno sem proti spakedravčini in pomajnševalnicam.Z otroci sem čisto normalno govorila,kot z odraslimi osebami,prav tako počnemo z vnukom.Enostavno se ne znam pačit in otročje govorit.Zadnjič sem poslušala mojo sestrično,ko je po telefonu z hčerjo govorila,pa ne,da je majhna ampak jih šteje 17 let.Slabo mi je postalo:Čauči,mucica,si se napančkala? Si lačkana?Si kaj popacala?Kako je bilo v diskiču?Si veliko migala z ritiko?Bodi pridkana,počivči. moja mami je tud mene se pri 17 poklicala po telefonu pa je slo nekak tkole: "Kaj je sefica? se panckas? kajci, lubika, ce bos papala je kruh svez... si se nazurala? ja bogi lubi otrok mors bit zmatran. kr napancki se..." vcasih bolj, vcasih manj pockuran, ampak men je cist kul, se zdej kdaj na tak nacin kej povprasa, ampak men je vsec, me ne moti. se tut sama z bratom, ki ma 12 let pa je tak mali razvajencek dojenckast, vcasih tko pogovarjam. pa kaj, mu nc ne manjka, pa sam govori cist normalno, ne rece men nazaj ja bom papcu/zapanku/se cicnu. in nikol ni, pa je najmlajsi od 6ih, dost starejsih, in so se vsi vedno tko z njim pogovarjal pa ga vlacil po rokah. pac vcasih te mal zanese pa cist nevede kako tako spustis. ko se pride mal pocartat, ves zmatran ga mas res za bebiko v narocju in pac bleknes. pa tud s tujimi otroki se tko pogovarjam, ker mi je cudn rect leto starmu otroku "a si zaspan, used se, dj roko..." vsaj ton je seveda drugacen, kot ko se z odraslim pogovarjam
|