hope77
|
Pozdravljene vse, ki se trudite za svoje Midva sva dala vstran zaščito pri mojih 25. letih. Najprej so me obdajali čudni občutki - po eni strani sem si močno želela, po drugi sem mislila naj kljub vsemu še kakšen mesec ali pol leta počaka. Bilo je okoli 2 leti in še vedno nič. Sem malo gledala da sva šla na dopust v plodnih dnevih (brez da bi mojemu kaj povedala, da ne bi še on občutil pritiska) pa še vedno nič. Nato je njegov brat, ki je 5 let mlajši, oba brez službe, stanovanja rekel, da pričakujeta , in da sta bila razočarana, ker se ni prijelo že prvi mesec ampak komaj drugi. Mene je to čisto potrlo. Nikakor se nisem mogla sprijazniti s tem. No in leta so tekla pri nama še pa vedno nič. Vsi so naju spraševali na kaj midva čakama, jaz sem se komaj zadrževala, da se nisem kar takoj . Sem mojemu rekla, če greva na pregled, pa se nikakor ni moral s tem sprijazniti in me je vedno prepričal, da še naj malo počakam, da saj bo. In po 5 letih še vedno nič. Malo pred svojim 30 rojstnim dnevom, pa me je začela grabit takšna panika oz. depresija,.... ali karkoli že, da me je kar dušilo v prsih. Takrat še mi je 3 leta mlajša sestra povedala (še vedno študentka), da pričakujeta . Si lahko mislite, kakšna sem bila? Totalna depresija. Takrat sem se v istem trenutku odločila, da grem na pregled in kar bo bo. Moj g. mi je opravil HSG in ugotovil, da je vse OK. Mojega poslal na spermiogram, za katerega se nikakor ni mogel odločiti kdaj bi šel in iskal vse mogoče izgovore. In sedaj mu ni niti potrebno iti, ker sva pred mesecem in pol zagledala , tako da upamo, da bomo konec marca imeli . No, in to še ni vse! Napisala sem da upamo - bilo bi nam prelepo, če bi vsaj enkrat bilo brez problemov. Pojavile so se občasne krvavitve, sicer so se sedaj ustavile, ampak vseeno je nevarnost za ss. Res se včasih sprašujem zakaj moramo dati eni vse to skoti, drugi pa.... No, jaz upam, da se bo moja pikica obdržala (in bomo imeli okrog mojega roj. dneva), vam pa in nikakor NE OBUPAJTE!!! Upam, da boste čim prej zagledale
|