|
krfjolca -> RE: Dojenček in kuža (4.8.2007 15:48:09)
|
Tudi jaz imam same lepe izkušnje. Sva pa že od začetka pazila, da kužika ne bi postala ljubosumna, torej da nikoli ni nekega razloga za ljubosumnost. Nikoli ni odrinjena, nikoli ji ni treba iz prostora, še vedno ima prostor na kavču, še vedno se ful ukvarjava z njo, itd. Dojenčka sva ji predstavila strateško - da je bila ona zunaj, medtem je šel lubi skozi stranski vhod v stanovanje z dojenčkom, psičko sem prva pozdravila jaz, se z njo poigrala, potem pa sva šli skupaj v stanovanje, kjer je prevohala dojenčka podolgem in počez (nasvet kinologa - pes lažje sprejme neko novost, če je v stanovanju pred njim, kot obratno). V prvih mesecih ji dojenček sploh ni bil zanimiv, zdaj pa je že vsa vesela, če ga vidi, zelo je zaščitniška, laja na tujce, če pridejo v hišo, kar prej ni nikoli. Pa tudi mali jo ima strašno rad - prvi smeh je bil namenjen njej, zjutraj morava it obvezno najprej pozdravit Kalo, mislim, da je bila Kala celo prva beseda, ki jo je razumel.
Je pa narobe, kot delajo nekateri, da otrokom dovolijo početi s psom, kar se jim zljubi. Sem spada cukanje za dlako, rep, jahanje in nasploh "nadlegovanje", kadar žival ni pripravljena za igro oz. se umika, da bi imela mir. Hkrati vsi razneženi pravijo: "ooh kako se imata rada" ali, "kako je naš pes potrpežjiv" in "ima rad otroke". Potem zlahka spregledajo opozorilne znake, da psu zadeva ne paše in potem so tu razni napadi psov itd. Torej - treba je nekoliko znanja o pasji psihi.
Kar se pa dlake tiče - sesam vsak dan (no ja, kakega spustim, če se mi res ne da), me pa ravno ne pobere od groze, če je kak dlakica na sinu. Se navadiš. Kar se pa alergij tiče, pa obstajajo raziskave, da je veliko manj alergij na živali pri otrocih, ki so odraščali z živalmi, kot obratno.
|
|
|
|