Temari
|
Tudi sama se včasih sprašujem kje za vraga sem ga ujagala? So momenti, ko bi mu najraje zavila vrat in to brez kančka slabe vesti. In verjetno tudi obratno. 
Skupaj sva že skoraj tri leta, od tega vsaj dve leti in pol živiva pod isto streho, in šele zdaj sva dovolj sproščena, da si lahko poveva vse. Na začetku sva plesala drug okoli drugega kot mačka okoli vrele kaše. "Napak" nisva niti omenjala, ampak sva jih "spregledala". Zdaj se drug drugega mirno pošljeva tja, kjer sonce ne sije in to brez kakršnekoli zamere, če komu kaj ne paše. Moj zna biti zelo zloben (ne špara jezika), jaz pa znam mulo skuhat da se šika (pa še rima se  ). Samo na koncu si poveva, kaj naju muči ter skupaj najdeva rešitev za nastalo situacijo. Vse bazira na kompromisih. Seveda so stvari od katerih nobeden ne bo odstopil (on se ne bo ostrigel, jaz pa si pridržujem pravico do tečnobe po popoldanskem dremežu), samo ker želiva biti skupaj, sva se s tem sprijaznila. Nikakor pa ne bova na silo spreminjala drug drugega. Nima smisla. Že tako se oba spreminjava (baje je moj ratal copata, jaz pa zmaj ).
Midva sva potrebovala (le?) dve leti in pol skupnega življenja, da sva prišla tako daleč. Pa še to zato, ker sva pripravljena sklepat kompromise, ker delava na najini zvezi in ker se ne pretvarjava. Verjamem pa, da se bodo stvari nekoč spremenile (še posebej, ko bova imela otročička). Samo ker sva ogromno vložila v stabilnost najine zveze, naju spremembe ne bodo vrgle iz tira.
In tu je ta problem, ki razdre večino zvez (vsaj po mojem mnenju) - samo eden dela na zvezi, samo eden sklepa kompromise, a obenem se oba pretvarjata. Ponavadi smo ženske (ne vse, da me ne bo slučajno zdaj kdo napadal zaradi tega) tiste, ki nosimo levji delež zveze (lahko povem iz lastnih izkušenj z bivšim) - delamo VSE, samo da bi bil moški srečen. Na žalost, tako so nas učile naše mame, njih pa babice. In na koncu smo nesrečne me. In seveda tudi obratno. Moški pa so navajeni (še enkrat: ne vsi, da me ne bo slučajno zdaj kdo napadal zaradi tega), da se jim streže od spredaj in od zadaj, ker je pač takšna vzgoja. Samo zdaj so se vloge ženska - moški spremenile. Vprašanje pa je: smo se spremenili tudi mi ali še vedno vztrajamo v tradicionalni delitvi "Jaz Tarzan, ti Jane"?
Seveda, ponavljanje vzorcev iz otroštva ni edini problem. Problemov je ogromno - od nas je odvisno le, kako se z njimi soočamo, kaj smo pripravljeni narediti, da jih trajno rešimo. Nekateri tega pač niso zmožni in se zaradi tega zatekajo k začasnim rešitvam (nasilje, alkohol...), ki pa vodijo v trajne probleme.
Dolg post, ampak upam, da ste razumeli, kaj sem hotela povedat.
_____________________________
Življenje se ne meri s številom vdihov, ampak s številom trenutkov, ki ti vzamejo dih.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.
