PIAF
|
Da še jaz pristavim svoje...sem se kar malo potolažila, da nismo edini s takim problemom, čeprav je to bolj slaba tolažba in nam je zelo hudo. Večkrat se vprašam, zakaj imam ravno JAZ tako porednega otroka? Kaj je krivo? Moja nosečnost, ki je bila kar razburljiva (dva smrtna primera itd...), ali napačna vzgoja?
Mož pravi, da ga preveč cartamo in potem se zaveda, da je takooo fejst ljubljen in si lahko vse privošči?
Kaj pa vem? Jaz se ne bi strinjala s tem, ker sem mnenja, da nismo edini, ki ga tako fejst cartamo, saj imamo vsi radi svoje otroke in jih cartamo in ljubčkamo...
No, naš je res agresivne "sorte", sem to pripisovala kar precej vrtcu (od 11 meseca), ker se tam igrajo take "igre", saj mi doma vse pove. Gredo ven in se igrajo v grmovju in pride čarovnica (mi mu je sploh ne omenjamo, pravimo da je samo v pravljicah) in jo on in še en prijatelj ustrelita in potem pade čez ograjo in jo avto povozi....domišljija, da je joj!!
Prav strah me je iti na kakšen roj.dan, kjer so vsi otroci tako pridni, mirni, naš je vedno taglavni! Lepo vpraša kakega otroka, če se gresta to in ono igrat in če je za akcijo, je super, če ni, že dobi po glavi!
Agresivno se igra tudi doma. Zaletava se z avtki, motor zaletava ob avto, tako da vsi deli vstran letijo in potem mi govori, kako se je ta zaletel, kako je padel, nič ne pali, da mu povem, naj se umirjeno igra, da bo vse igračke razbil in novih ne bo dobil...
Tudi npr. ko greva v knjižnico-tam se vsi umirjeno igrajo, on mora vse divje "razbit", zraven pa še ima komentarje: AU, BUF, KAK SEM SE ZALETEL! In se dere zraven, bolj ko mu govorim, naj bo tiho, bolj me ne upošteva. Včasih mi je prav nerodno, priznam!
Saj nikamor ne morem z njim! pa tako bi rada. Vse dela kontra! Mu rečem, da ne sme peska metat iz peskovnika, me gleda in zanalašč to dela....
Pa vztrajamo pri NE. Ko je ne je ne in pika, pa čeprav včasih rečem mogoče prehitro ne za brezvezno stvar.
Jaz sem našla par rešitev, ko sem dodobra spoznala svojega otroka, ki pa palijo bom rekla nekje 70%, odvisno od situacije, od tega kje smo, kako je utrujen in predvsem od MENE! Kajti opazila sem, da če sem jaz mirna in flegma (kar je zeloo težko, sploh sedaj ko sem noseča in tik pred rokom), se da z njim lepo pogovorit. Če pa sem živčna, je vse adijo. Ob neubogljivosti prakticiram: preštejem do tri, če to in to ne narediš, bova pa na silo! In če ne naredi, pridem in res na silo narediva: npr. ko se noče oblečt, ko noče iz banje, ko noče v posteljo od TV-ja vstran itd....Imamo finto pri TV-ju, da sam stisne pauzo na daljinco, kaj ga bo počakalo pri risanki (DVD) in tako sam stisne pauzo in ni problema za v posteljo. V trgovini pa ko jamra, kaj bi, mu dam za pogledat vsako stvar, ki jo želi in rečem, tako sedaj si pogledal, bova dala nazaj na polico in greva pogledat druge igračke. In zaenkrat (že trkam) ta način "pali". Izbre si pa itak lahko le eno stvar. Če ful samozavestno rečem, da samo eno stvar, je ok, če pa sem živčna, in ga celo naderem, pa nič ne pomaga.
Tako da se trudimo biti čimbolj mirni, ignorantski, sproščeni, je pa to zelo težko, sploh v družbi npr. drugih otrok, postanem živčna, ker se mi zdi, da vsi gledajo, kako se moj otrok obnaša.
Najmanj uspeha imamo še pri hrani, ker nič noče jesti in so že vse finte izrabljene, jih je že skapiral, saj jih uporabljamo že cca. 2 leti (zdaj bo star 3). In mu pač damo to, kar ima rad (brez sladkarij seveda), če pa nimam tega na voljo, je pač lačen in potem se že spomni, da bi moral pa nekaj jest.
Jaz se tudi tolažim, da je samo obdobje (ki že sicer traja 2 leti) in da bo minilo, imam pa slab občutek, da bo stvar še hujša sedaj, ko dobimo dojenčka.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
karakter pa je to zelo težko gledati in je potem lažje ustreči otroku. 
. Nobena skrajnost pa ni vredu, sigurno. 
