|
Anonimen -> RE: kaj je z mano???????? (31.7.2007 8:47:43)
|
Hvala punce za vse vaše odgovore. Največja težava je v moji glavi ko želim biti preveč popolna. To se vleče že iz otroških let. Ko sem bila najstnica sem imela na to višino 80 kg, res sem bila za svoja 12-16 leta močno močno predebela. Opazke ki sem jih poslušala na račun mojih kg vam verjetno ni potrebno ralagati. Vse sem bila le človek ne. Sošolci, prijatelji, znanci še celo najbližji domači so se delali norca iz mene in to v otroku raste in raste in preraste v večni boj po suhem, po želji da bi bila tudi jaz normalna. Ko sem bila stara 16 let sem čez poletje shujšala za 20 kg z telovadbo in nadaljnih 5-6kg še do konca leta. Čez noč dobesedno sem izgubila svoje šlaufe, rit, stegna,..... in kaj je bilo najbolj grozno!! Da v očeh drugih ostaneš še vedno kit, slon, .....še vedno obilna bajsa ki mora stati nekje v kotu da ne zasmradi drugih okrog sebe. Ja to vse sem doživljala v svojih najstniških letih, ko so se druge prilizovale in zapeljevale prve fante. Potem sem srečala svojega tedanjega moža in začela em pozabljati da sem obilna, ker takrat tudi nisem več bila, začela sem izgubljati tisto prepričanje da moram dajati halje nase da me kdo ne vidi v telo ker bo bruhal, ker so mi tako vsi govorili.....pozabila sem!!! Pomagal mi je da sem se videla normalno in ne več obilno, da sem se sprejela tako kot sem in da sem se počutila enkrat v življenju tako kot se ljudje počutijo vsak dan - ZAŽELENO in ne odrinjeno.
No in sedaj prihaja nazaj tisti strah da bom s spreminjanjem postave spet doživela tista ponižanja, na cesti, v službi, povsod kamor pač bom šla. Nebi več mogla še enkrat čez vse to.
In pety pazim se kaj jem že od majhnega, manj kot pojem si ne smem privoščiti ker bi potem res lahko govorili o anoreksiji. Gibanja je dovolj in več ga mi čas ne dopusti. Saj pravim da je vse v moji glavi, rada bi se znebila občutka manjvrednosti ki ga ljudje dajejo osebam ker so malo bolj okrogli. Družba te enostavno ne sprejme če nisi po standardu in te še celo obsoja s kretnjami, včasih še celo z besedami.
Še enkrat hvala za vspodbudne besede!
|
|
|
|