|
Splet.Ka -> Po enem letu - moja porodna zgodba (27.7.2007 23:20:03)
|
Dogajalo se je pred enim letom. Vendar šele zdaj lahko trezno pišem o vsem skupaj. Dolgo časa sem bila nad rojstvom naše (le)potičke tako ganjena, da sem se, preden sem vse skupaj zanalizirala, zjokala.
V petek, 28. 7. 2006, proti jutru sem opazila znamenje, da se porod bliža. Odluščil se mi je čep. To "malenkost" sem zjutraj zaupala vd možu, ki potem sploh ni deloval sproščeno. Ker je bilo do mojega PDP-ja vendarle še cel mesec, sem poklicala ginekologa. Želel me je videti.
"Mogoče se danes še vidimo," je rekel ginekolog in me poslal domov do popadkov ali dokler mi ne odteče voda. Šla sem k mamici in sestrici, ki sta me tisti dan prevažali naokoli. Dogovarjale smo se, da gremo v ponedeljek k sorodnikom. In ko je mami rekla, da morda ne bo šlo, sem čisto popenila. Pa mi je razložila, da bom morda jaz malo "pokvarila" načrte.
Ko je prišel vd iz službe, sva šla najprej po ribice za okusno pozno kosilo. Prišla sva domov, razpakirala nakupljeno. Jaz sem si nadela naaaaajširše kratke hlače, vd je pripravljal ribe. Nameravala sem počasi v kuhinjo, da bi olupila krompir. Mimogrede sem v predsobi pobrala s tal še papirček.
Takrat pa pok...in kratke hlače so postale tople in mokre.
Šlo je zares...
Nekaj minut po peti uri popoldne mi je začela odtekati voda. "Kar pusti ribe, pospravi jih," sem zavpila iz kopalnice. Sedla sem na wc, globoko vdihnila, v trenutku zbrala misli in začela vd-ju dajati navodila. Kje je torba, kje so stvari, ki jih še potrebujeva.
Vd je stvari na kup nosil tako lahkotno, kot da bi bil to njegov hobi. In potem me je čisto sproščeno pospremil do avta. Legla sem na zadnji sedež. Vožnja do porodnišnice s tega zornega kota je bila prav čarobna. Iz neke sanjske idile so me prebudili šibki popadki.
V bolnici je bilo na začetku prav hecno. Med vedno bolj bolečimi popadki sem gospo v sprejemni pisarni vprašala: "Odtekla mi je voda in imam popadke. Naj grem kar gor v porodno sobo ali naj tu najprej uredim papirje?" Zmedena blondinka srednjih let me je po ne tako kratkem premisleku posadila na invalidski voziček s praznimi gumami, vd-ju pa je ukazala, naj s papirji počaka spodaj. V dvigalu mi je zabičala, naj ne rodim tam, ker ona nič ne zna in ne ve, kaj bi morala narediti.
V tretjem nadstropju me je pričakala babica, ki me je takoj (peš, brez vozička) spodila v "predprostor". "Ja to bomo pa kmalu rodili," je rekla po pregledu. Potem pa se je iz mene začela zlivati kri...vse sem popackala.
Vd-ja so poslali drugam. Čeprav je bil prepričan, da poroda ne bo uspel spremljati (že vonj po bolnici ga naredi čisto mehkega), mi je obljubil, da bo ostal, dokler bo šlo. Za rezervo sem poklicala še mamico, ki dela v tej bolnici in se z vsem osebjem pogovarja na "ti". Nekoga sem si močno želela imeti zraven.
Preselili smo se v porodno sobo. Izgubila sem občutek za čas. Popadki so me boleli. Babica je poklicala porodničarja (tistega, ki je rekel, da se morda danes še vidimo), naj pride čim prej. Ker je glavica že spodaj, je pa tudi en hematom.
Postalo mi je slabo. Hematom? Na glavici moje male punčke? Kaj to pomeni? Je vse ok? Kasneje se je izkazalo, da je bil hematom čisto moj, torej tista zadeva, zaradi katere sem precej krvavela.
Prišel je človek, ki mi je vstavil tisto iglo za epiduralno. Popadki so bili grozno boleči. Človek z epiduralno je govoril zelo potiho. Nič ga nisem razumela. Bolelo me je. Mami me je držala za roko. Vd, ki smo ga očitno takrat že poklicali nazaj, mi je dajal obkladke na čelo.
Prišla je neka babica. Takrat je nisem poznala, vedela pa sem, da sva se nekje videle. Je soseda in pred nekaj meseci postali sva dobri prijateljici. Prav hecno je bilo, ko je takoj vedela, v katerem stanovanju živimo in koliko je stalo.
Človek z epiduralno je spet nekaj spraševal. Se je pa vmes zgodilo nekaj hecnega. Pol trebuha nisem čutila, druga polovica se je utapljala v bolečih popadkih. Človek z epiduralno je malo popravil. Potem je prijelo, tako kot je treba.
Popadkov nisem več čutila. V sobi je bilo polno ljudi. En kup babic, porodničar, vd, mami, človek z epiduralno. Babica je poskrbela za prijetno glasbo. Porodničar in mami pa sta občudovala frizuro moje male punčke, ki je prihajala na svet.
Potiskala sem kot nora, pa ni šlo. Menda se (le)potička ni pravilno obračala. Potem me je nekaj zapeklo ("dohtar bo malo pomagal", so rekle babice = rezali so me). Potem sem slišala "kivi". Vakumski porod.
In potem je malo čez pol deseto zvečer na svet zelo glasno (en mesec prezgodaj) prijokala Sara. Položili so mi jo na trebuh. Tako vesela sem bila, da sem končno spoznala punčko, ki me je toliko časa veselo brcala.
Pogledala sem vd-ja, bil je tako lep, tako ganjen. S tistim angelskim nasmehom mi je rekel: "Kako majhna je!". Mami je hodila naokoli z mobitelom in snemala namesto fotografirala (za kar sem ji še danes hvaležna). Kar topila se je.
Potem smo se vsi malo pomirili. (Le)potičko so izmerili, stehtali, umili in pregledali. Vse ok, 2600 gramov. Ven smo spravili še posteljico. Porodničar mi jo je na mojo prošnjo pokazal od blizu in tako skoraj poskrbel za vd-jevo nezavest. Odnesel jo je ravno še pravi čas. Potem me je začel šivati. In je šival. In šival in šival. Sploh ni nehal. Smo se hecali, če ima morda celo kiklo za zarobit.
Ko je končal, se je (le)potička začela dojiti. Kakšen hecen občutek. In kako močno je vlekla. Takrat sem ji namenila že prva prava dejstva o življenju - povedala sem ji, da jo doma čaka čudovita sobica.
Potem sem se poslovila od vd-ja, ki se je šel domov naspat. In od mamice, ki je šla v prvo nadstropje, ker je imela nočno.
Občutek v omrtvele dele telesa se je počasi vračal. Bila sem tako naspidirana, da bi lahko gore premikala.
Odpeljali so me v sobo številka 62, točno tja, kjer sta še en dan prej domovali prijateljica in njena pikica. . Vedno, ko grem mimo, se nostalgično zagledam v tisto okno.
Jaz pa sem se tistega večera znašla v popolnoma novih dimenzijah življenja, kjer se čas ne meri več v minutah in kjer je pomembno le eno. Moja (le)potička.
|
|
|
|