|
matejchykam -> tko to je (22.7.2007 9:10:28)
|
Tole bo bolj samo zato, da se bom bolš počutla. Po splavu sem se nekak pobrala, sam še zmer nisem ta prava....sej gre, pa se sprijazniš...sam potem pa pridejo take stvari:v petek sta dve sodelavki povedali, da sta noseči. Že od prej jih je en kup. Potem naju vsi sprašujejo, kdaj bo že kej. In potem je včeraj blo preveč, ko je svakinja dobila sporočilo, da je en sorodnik dobil hčerko (vse naj naj, pa da bo zdrava punčka), in so poslali še sliko in so bli vsi navdušeni. In to je blo preveč-nism hotla takoj tega pokazat, da mi je hudo, sem pa začela jokat, ko sva se peljala domov. In pol me moj dragi možek začne hrulit, da zakaj se cmerim!!! Kot da ne ve. A je tolk težko kapirat, da pač jest tko čist normalno funkcioniram, da se v meni stvari kopičijo in vsake tolk časa morm dat to iz sebe, in to s pomočjo joka, to je zame čist normalno.
Sej sva se pol pogovorila, da bi blo dobr, da bi si vsak večer povedala, kaj sva čutla čez dan. Pa celo povedu mi je, da ko bova mela otročka, se bomo vsak dan pogovoril o težavah, ki smo jih mel čez dan in da želi, da bi že zdej začela. Pa okej, ni mi to težko sej se bom navadla, ampak pri nas doma so bila čustva skor tabu, če si se hotu tko bolj globoko pogovorit, so te mel za čudnga. Zdej je pa to drgač- sva na svojem, stran od njegovih in mojih in se dost bolj "kvalitetno " pogovarjam s svojimi. Ampak ti nekak v krvi ostane, da vse tiščiš v sebi. Sej vem, da ma on prav. Me je pa vseen prizadel, da sva že tolk časa skupi, pa mu gre moj jok 1-2-krat na mesec na živce.
Hja, tko pač je. Različni smo, a ne? Hvala bogu, da sem zdej odkrila RR, da se lahko mal izpovem, ker sem se preselila čist drugam in nekak nimam taprave prjatlce, tud svakinji sta čist svoj svet. Joj, sem dost napisala. Zdej se počutm kr mal lažjo...[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
|
|
|
|