|
Anonimen -> RE: kako naprej? (19.7.2007 8:00:59)
|
No, pa sem se soočila s tem. Še sedaj ne vem od kje mi moč, da sem odreagirala tako mrtvo hladno, brez vpitja in joka, imam občutek, da pa zdaj to za menoj prihaja.
V glavnem, toliko bedarij od njega še nisem slišala, vse v stilu "to je brezveze, dolgčas mi je bilo, nisem še nikoli prej...bla bla bla"
Samo enkrat sem ga vprašala, kako dolgo že to počne in s kolikimi se je že zmenil, pa odgovora ni bilo, zato nisem drezala naprej. Samo glavo je sklonil, to mi je povedalo vse. Spakirala svoje stvari in od tamale in ko se pišek zbudi greva k mami.
Moram reč, da ge je vse skupaj šokiralo, ker najbrž ni pričakoval take reakcije, njemu je itak vse brez veze očitno. Ne morem verjet da sem že 8 let s človekom, pa se je izkazalo da ga sploh ne poznam.....
Ni niti poskušal zvaliti krivde name, očitno slaba vest. Navsezadnje pa jaz vem zakaj sem se sploh spustila v tisto debato, zakaj se je on je pa tudi obema jasno.
Zanimalo me je tudi, ali je pametno da grem na kaka testiranja, pa je rekel da ni potrebe. Kot da mu verjamem....
In seveda , ko sem povedala da s takim človekom ne mislim živet, ker si zaslužim veliko več in da odhajam, je začel prosjačit in se po kolenih metat in jokat, kako da mu midve pomeniva vse na svetu, in da je bil neumen in kaj vem kaj še. Neumen ja, najmanj to.
Mislim da še vedno ne verjame da bova res odšli, ampak sem se že odločila. Pa sem mu tudi rekla, naj prosim ne hodi tja zganjat galame, ker njegovega ksihta nočem več videt.
Z naslednjim tednom naj bi šli na morje, imamo rezervirano in plačano, sem vprašala ali bo šel on ali greva midve. Je rekel da midve, on da bo prišel čez vikend. Ne hvala. Če mi misliš pridet utrujat, se temu odpovem, in greva s tamalo kam drugam.
Zanimivo mi je to, kako nizko je padel, od tistega ultra samozavestnega tipa z neta, na to klečeplezajočo se gnido. Ogabno.
Jaz mislim da sva midva najin del skupne poti prehodila, tukaj se poti ločijo. Enostavno se ne morem sprijazniti s tem, da me je izdal, da je bil pripravljen postavit vse na kocko, za tisto urico užitka. Ni šans da grem kdaj nazaj, ampak on tega še ni dojel se mi zdi.
Glede teh četov pa: saj sem velikokrat že prej četala, o vsakdanjih stvareh, imam tudi par kolegic na teh četih, s katerimi se izmenja kak recept, malo debatiramo o službah, otrocih, v tem času o dopustih in v tem ne vidim nič slabega. Četala sem tudi doma, tega nisem nikol skrivala. On pa je. Z razlogom.
Ni mi jasno, kako se lahko zmeniš z nekom, ki ga sploh ne poznaš, ne veš niti tega kako izgleda, kaj je in kdo je. To je meni bolano, da vseh njegovih skritih fantazij, ki tudi že mejijo na patološko motnjo niti ne omenjam.
Tako, zdaj pa novim zmagam naproti. Vem da zadeva še zdaleč ni rešena, da bo še hodil morit in klical ( je v roku pol ure najmanj 4 x) ampak pripravljena sem iti naprej. Sem dost samostojna da ne rabim nekoga ob sebi, da se bolje počutim če temu človeku nikoli več ne morem zaupati. Ne morem preko tega. Občudujem vse prevarane, ki so bile pripravljene vzeti moža nazaj, in živeti s tem.
V tem trenutku imam mešane občutke: na eni strani sem v bistvu vesela da je do tega prišlo , kajti sam bog ve kako dolgo je to že počel za mojim hrbtom po drugi pa...si lahko mislite.
|
|
|
|