|
oresteja -> Pa res, kako zdržite? (11.7.2007 9:45:24)
|
Minilo je že 6 mesecev odkar se s fantom trudiva za dojenčka, pa še nič. Ker sem že nekajkrat tu prebrala, da imate nekatere podobne izkušnje bi vas prosila za nasvet, kakšno pozitivno misel ali vzpodbudno besedo, saj bi mi to malo olajšalo zadevo.
Vedno sem mela redne M, točno na isti dan, mogoče kdaj z enim dnevom zamika do zdaj. Zdaj mi je M zaostajala kar za pet dni, ko mi še nikoli prej ni. Tako, da mi je dalo spet polno nekega novega upanja in sem mislila da se zdaj pa že res bo pojavil + ali [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/modricrtici.gif[/image]. Šla sem delat celo test, ker sem pač mislila, da pa je zdaj minilo že dovolj časa. Pa se ni nič pokazalo. Nekaj ur potem pa se mi je pojavila tista vražja M. Tega ne razumem. Včasih imam občutek, kot da bi te nekdo opazoval tam zgoraj in se malo poigraval s tabo. Brala sem tle gor in tudi tisti najbližji so mi že govorili, da je treba bit pozitiven, pa da se moreš čim manj obremenjevati s tem, pa čim manj razmišljati in se prepustiti toku, pa da potem enkrat že bo,pa da bo takrat prej. Pa sm si res rekla, da bom to probala, ker sem se sprva že po prvih mesecih neuspeha grozno slabo počutila. In sva oba s partnerjem rekla, skrbi na stran in sva začela uživat, pa kar bo bo. Pozitivne misli in to! Pa se nisem obremenjevala z M, pač če bo , bo tk prišla redno, kot je vedno. No in zdaj, ko mi je prišla tako pozno in sm jo že nehala čakati, ter se veseliti novega člana je pa spet tu. Tako flegma in močna pa nisem, da po tolikih dneh ne bi niti malo pomislila na možnost zanositve. Očitno si vseeno preveč želim[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image]. In ne morem mimo tega, da ne bi razmišljala, če je kaj narobe z mano ali z njim, da tk dolgo ne rata, če bo že treba it na kake preiskave. Pa večini mojih kolegic in znank je ratalo takoj, brez problema. Takoj ko so začele planirati[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image], so že ble noseče. Nobena se ni kaj posebej dolgo mučila. Zakaj potem pri meni tk dolgo traja. Upam, da res ni kaj narobe in da enkrat (kmalu) bo. V to si želim verjeti in hočem ostati pozitivnih misli, samo saj veste, da je težko.
Kaj mi svetujete? Imate vi podobne težave, podobno razmišljate? Vesela bom vsakega odgovora. Hvala vnaprej..
|
|
|
|