|
picola1 -> RE: trma (14.7.2007 15:57:36)
|
Ni za kaj.
Pa še en soroden članek, ki se mi je zdel poln dobrih nasvetov (upam, da ni predolg):
Otrok ne uboga
Zdrava pamet stori, da uporabimo primerno tehniko v pravem trenutku in s primerno močjo z ozirom na določenega otroka in odraslega v vsakem konkretnem primeru. Zdrava pamet nam pove, da ne smemo pobijati muhe s topovskimi streli, niti levov s fračo. Odrasli moramo imeti dovolj zdrave pameti, da vemo, če imamo pred seboj muho ali leva. Če v kakem primeru dvomimo, si poiščimo pomoč, da nam bodo stvari jasne preden ukrepamo.
Vsi starši pri vsakem otroku v večji ali manjši meri stojimo pred tem vprašanjem. In večkrat ne najdemo pravega odgovora. V članku avtor predlaga nekaj nasvetov, ki nam lahko pridejo prav.
Imeti avtoriteto, ki ni avtoritarnost, je osnova pri vzgoji otroka. Treba je začrtati meje in cilje in tako jasno razlikovati med tem, kar je dobro in kar je slabo. Najpogostejša napaka očetov in mater je, da so preveč popustljivi. S tem se pričenjajo problemi. Treba je doseči ravnovesje, a kako, da istočasno dosežemo tudi avtoriteto?
Pri enem prvih pogovorov, ki sem jih imel s starši v nekem vrtcu, je ena od mater dvignila roko in rekla:
»Kaj naj naredim, ko moj sinček zleze na mizo in noče dol?«
»Recite mu, naj gre dol,« sem rekel.
»Saj mu rečem, a me ne uboga in ne zleze z mize,« je odvrnila mati z omaganim glasom.
»Koliko je star otrok,« sem vprašal.
»Tri leta,« je odgovorila.
Kaj takega se pogosto dogaja v pogovorih, ki jih imam s starši. Navadno je mati, tista ki razkrije take reči, čeprav sta navzoča oba starša. Oče le molče pritrdi, ker ve, da gre za problem, ki prizadeva oba.
Kaj se je zgodilo v nekaj mesecih z odraslim, družbeno in poklicno uspešnim parom, da sta zapravila ves kapital avtoritete, ki sta ga imela ob rojstvu otroka? Vedênje očeta in matere, velikokrat z najboljšim namenom, spodkopuje njuno avtoriteto do take mere, da najprej otrok, kasneje pa najstnik, nima uravnovešenega razvoja in postane takó vir tesnobe za starše. Oče ali mati, ki prizna, da ne ve kaj storiti ob vedenju svojega majhnega otroka in kasneje čuti, da je izgubil doraščajočega sina, ne more resnično uživati kvalitete življenja, pa naj mu gre še tako dobro v gospodarskem, poklicnem in družbenem pogledu, ker ni uspel v najvažnejšem: pri vzgoji otroka.
Katere najpogostejše napake delamo očetje in matere v odnosu s svojimi otroci?
Predno nadaljuješ z branjem, bi te rad opozoril, da si, kot vsi – tudi jaz – kdaj zagrešil vsako od spodaj navedenih napak. Naj te to ne skrbi. To še ni polomija. Je nekaj naravnega pri človeku, ki skuša vzgajati vsak dan. Tudi to ima dobro stran. Pomeni, da skuša vzgajati, kar je že veliko. Pri vzgoji otroka ni pomembno, kar se stori včasih, ampak to, kar delaš stalno. Pomembno je, da po treznem premisleku starši presodijo, kaj je bilo pri vzgoji otroka negativno in skušajo to popraviti.
Naslednje napake najpogosteje slabijo in zmanjšujejo avtoriteto staršev:
Dopustljivost. Ni mogoče vzgajati brez poseganja. Otrok ob rojstvu ne ve, kaj je dobro in kaj slabo; ne ve, če sme praskati po zidu ali ne. Naloga odraslih je, da mu povemo, kaj je dobro in kaj slabo. Ko dovoliš otroku, da gre z nogami na naslanjač, ker je majhen, iz strahu, da bi ga ´zafrustriral´, ali iz komodnosti, je pričetek slabe vzgoje. Otrok, ki se slabo vede pa ga starši ne popravijo, misli, da je to zato, ker ga oče ne spoštuje in ne ceni. Otroci potrebujejo trdna oporišča in meje, da lahko rastejo varni in srečni.
Popustljivost. Najprej rečeš ne, potem pa popustiš. Ko si se odločil, da posežeš, je prvo zlato pravilo, ki se ga je treba držati, pravilo: Ne. Z ´ne´ se ne trguje. Nikoli ne poskušaj trgovati s svojim ne in oprosti, da vztrajam, kajti gre za najpogostejšo napako, ki povzroči otrokom največ škode. Ko rečeš otroku ne, dobro premisli, kajti nazaj ni poti. Če si rekel otroku, da danes ne bo gledal televizije, ker je bil včeraj pred njo več kot bi smel, ali ker ni naredil naloge, tvoj otrok ne sme gledati tisti dan televizije pa naj prosi na kolenih, s še tako skesanim in prosečim obrazkom za novo priložnost. Nekateri otroci so že tako vajeni te burke, da bi lahko marsikaj naučili gledališke in filmske zvezdnike.
Nasprotno pa smeš trgovati z ´da´. Če meniš, da otrok sme gledati popoldne televizijo se lahko z njim pomeniš, kakšen program in koliko časa.
Avtoritarnost. Ta je druga skrajnost iste palice kot dopustljivost. Poskuša prisiliti otroka, da stori vse, kar starši hočejo ne glede na njegovo osebnost. Avtoritarnost zahteva ubogljivost zaradi ubogljivosti same. Njen cilj ni pomagati otroku, da postane uravnovešena oseba, ki se bo znala obvladati sama, ampak da bo oseba brez iniciative, pohlevna in hlapčevska, ki bo storila vse, kar ji rečejo. Za vzgojo je tako negativna kot dopustljivost.
Nedoslednost. Omenili smo že, da potrebuje otrok oporišča in meje. Reakcija očeta in matere na enake dogodke naj bo vedno enako usmerjena. Naše osebno razpoloženje mora kolikor mogoče malo vplivati na pomen kakega dejanja. Če je danes slabo praskati po zidu, je to prav tako slabo jutri. Ravno tako pomembna je skladnost med očetom in materjo. Če reče oče otroku, da je treba jesti s priborom, ga mora mati pri tem podpreti in obratno. Ne smemo stopiti v past, da bi eden od obeh rekel: »Pusti ga naj jé, kot hoče. Da le jé.«
Kričanje in razburljivost. Včasih je težko ne izgubiti živce. V resnici bo vsak odkritosrčen vzgojitelj priznal, da jih je kdaj izgubil, v večji ali manjši meri. Vendar izgubiti živce pomeni zlorabo moči, kar je za otroka ponižanje in izguba samospoštovanja. Poleg tega se človek na vse navadi. Tudi otrok na kričanje, ki ga bo čedalje manj upošteval. Pes, ki laja, ne grize. Končno bi bilo treba, da bi nas otrok upošteval, kričati tako močno, da kaj takega nobeno človeško grlo ne zmore.
Poleg tega predstavlja kričanje še drugo nevarnost. Ko vpitje nima uspeha, se jeza odraslega lahko spremeni v zmerjanje in žalitve ter psihično ali fizično nasilje, kar je hudo. Nikoli ne smemo priti do te skrajnosti. Če starši čutijo, da vedenje otroka presega njihove moči, naj prosijo za strokovno pomoč psihologe, svetovalce, šolo za starše....
Ne izpolnjevanje obljub ali groženj. Otrok se kaj kmalu nauči, da čim več oče in mati obljubita ali grozita, manj izpolnita, kar sta rekla. Vsaka neizpolnjena obljuba ali grožnja je delček avtoritete, ki ostaja na poti.
Obljube in grožnje morajo biti stvarne, to je - lahko izvedljive. En dan brez televizije ali izhoda je mogoč, en mesec pa ne.
Ne dopuščati pogajanj. Pravilo, da ne trguj s svojim ´ne´, ne pomeni, da si neizprosen in trd. Odsotnost vsakega pogajanja z otrokom lahko pomeni avtoritarnost in zlorabo moči, kar vodi v nekomunikacijo ter pretrga vezi med starši in otroci.
Pomankanje pozornosti. V svoji knjigi ´Umetnost starševstva´ pravi Dodson, da je dobra mati tista - danes velja to tudi za očete -, ki sliši svojega otroka tudi, ko sama govori po telefonu. Navadno se starši pritožujejo, da jih otroci ne poslušajo. A težava se je pričela, ko oni niso poslušali svojih otrok. So jih sodili, ocenjevali, rekli so jim, kaj naj narede, a poslušali... nikoli.
Zahtevati takojšnje uspehe. Pogosto imamo starši z otroci malo potrpljenja. Hočemo, da bi bili najboljši – takoj! Pri lastnih otrocih radi pozabimo, da se nihče ne rodi že poučen. Vse potrebuje učne dobe, z neizogibnimi napakami. Kar starši sprejmejo pri drugih, tega večkrat ne prenašajo pri lastnem otroku, pri katerem vidijo le negativne reči. Te mu potem neprestano očitajo z namenom, »da si bo vendarle zapomnil«.
Ko vemo, česa se moramo izogibati, nam morda pride prav nekaj nasvetov in preprostih ´trikov´, ki pomagajo olajšati težave in pomagati pri uravnovešenem razvoju otrok, hkrati pa doprinesti k miru v družini. Ti nasveti ne zahtevajo drugega, kakor da verjamemo, da so uspešni in da jih vztrajno in dosledno uresničujemo v praksi.
Nekatere od teh tehnik sem že omenil, ko sem govoril o napakah in jih zato ne bom ponavljal. Omejil se bom in v kratkem naštel nekaj konkretnih nasvetov, ki lahko pomagajo doseči pri otrocih ugled in zdravo avtoriteto.
Imejte jasne cilje, kaj hočete z vzgojo doseči. To je prvi pogoj, brez katerega prav lahko otepamo okrog sebe kot bi bili slepi. Teh ciljev naj bo malo, a morajo biti točno izraženi in sprejeti od očeta in matere. Na ta način se bosta oba čutila povezana s ciljem, ki ga zasledujeta. To zahteva časa za pogovor, včasih pa tudi svinčnika in papirja, da so stvari bolj določene in da jih je težje pozabiti. Od časa do časa jih moramo skupaj pregledati, da jih ne pozabimo pa tudi, da vidimo, če niso izgubili aktualnosti z ozirom na starost otrok in razmer v družini.
Učite jasno konkretne reči. Nima pomena praviti otroku »bodi priden«, »lepo se obnašaj«, »lepo jej«. Taka navodila mu ne povedo ničesar. Kar mu resnično koristi je, da mu prijazno povemo, kako naj prime vilice ali nož.
Dajte učenju svoj čas. Ko smo enkrat dali jasna in konkretna navodila, moramo otroka, ko jih skuša prvič izvajati v praksi, spremljati z našo pozornostjo, vzpodbudo in, če treba, pomočjo. Zanj so to nove reči in zato potrebuje časa, vaje in vodstva.
Cenite otrokove poizkuse in napore. Treba je poudariti, kaj naredi otrok prav, pa spregledati pomanjkljivosti. Upoštevati je treba, da kar naredi slabo ni z namenom, da bi nagajal, marveč, da se pač uči. Otrok, prav kakor odrasel človek, je vesel uspeha in priznanja.
Dajte zgled, da boste imeli moralno moč in ugled. Brez skladnosti med besedami in dejanji ne bomo pri otrocih dosegli ničesar. Prav nasprotno jih s tem le razočaramo in zmedemo. Oče ne more pričakovati od sina, da bo postlal svojo posteljo, če sam tega nikdar ne naredi.
Zaupajte otroku. Zaupanje je ena od ključnih besed. Pozitivna avtoriteta predpostavlja, da otrok staršem zaupa. To pa se ne bo zgodilo, če starš ne da zgleda s tem, da zaupa otroku.
Storite kar je treba, a bojte se dolgih razlag. Ko je otroku enkrat jasno, kako se mora obnašati, je nadaljne govorjenje in prepričevanje škodljivo. Dolge pridige ostajajo brez uspeha. Ko otrok enkrat ve, kaj mora narediti, pa tega ne naredi, stori ti, kar moraš, in s tem utrdi svojo avtoriteto.
Priznajte lastne napake. Nihče ni popolen, tudi starši ne. To, da starši priznajo svoje napake, povzroči v dečku ali deklici občutek varnosti in miru, jima da poguma, da se pričneta sama odločati, čeprav se lahko zmotita. Spoznata, da pomote niso polom, če nam povedo, česa naj se varujemo. Priznanje napak pokažejo, koliko je v družini volje do izboljšanja.
Vsi ti nasveti lahko doprinesejo k pozitivni avtoriteti, ali pa so popolnoma neuspešni in celo negativni. Vse je odvisno od dveh dejavnikov, ki sta pomembna na vseh področjih človekove dejavnosti, v odnosu z otroci pa sta neobhodno potrebna: ljubezen in zdrava pamet.
Vzgajati pomeni ceniti, je dejal Alexander Galí. Ljubezen povzroči, da razne tehnike ne spremenijo odnosa v nekaj mrzlega, trdega in neizprosnega, kar je površno in dolgoročno gledano brez uspeha. Ljubezen pomeni sprejeti tudi odločitve, ki so lahko na začetku boleče tako za starše kakor za otroke. Sčasoma pa jih spoznamo in vrednotimo, ker so blagodejne za starše in za otroke.
Pablo Pascual Sorribas
|
|
|
|