|
Anonimen -> noro, popolno (7.7.2007 21:38:33)
|
Vedno, ko sem brala zgodbe, ki nimajo neke srečne vsebine sem pomislila, da tako globoko ne morem priti… ko sem brala, grenke življenske izkušnje, sem rekla da se meni to ne more zgoditi, da imam ob sebi same ljubeče ljudi… ko sem… - vedno sem mislila, da se meni to ne more zgoditi… Vedno sva se noro imela rada, pa kaj rada noro sva bila zaljubljena – skupaj sva bila popolna. In to nekaj let. Odločila sva se za naslednji korak – poroko… nora poroka, popolna. Prišel je otrok – noro lep, zdrav, prisrčen, priden… Res bilo je vse noro, popolno… sami superlativi. Sedaj pa minevajo meseci, ko sem/sva izgubljena. Ni več časa za naju, za našo družino. Veliko je ljudi, ki se vtikujejo v naju, posegajo v najin odnos, življenje. Če česar nimava sva starokopitna, če imava kaj več kar oni nimajo – zavist. In midva nisva več tako povezana, vse naju moti… Nič več ni noro, popolno. Tavam v mislih… iščem odgovore v srcu… Nič več ne vem. Kje sva vse izgubila. Predvsem kje sva se midva izgubila. Saj so še dnevi, ko se imava res noro, popolno… mogoče 3-krat letno…Res ne vem – kam je šla vsa strast, ta zaljubljenost, energija? Mine? Rada bi vse nazaj. Se še da? Ne vem. Imam voljo, da bi poskusila dobiti nazaj vse izgubljeno, saj sva še mlada, premlada da bi živela tako kot živiva sedaj. Ampak ne vem kje začeti, kako… vem, da prepozno še ni. Ko zopet srečam to noro, popolno in polno življenje vam povem…
|
|
|
|