petraz
|
Sploh ne vem kako naj začnem.... Minili so trije dnevi od akr ni več anšega Amorja, pa še vedno nisem dojela, da ga ni več.. da ga nikoli več ne bom... da nas ne bo več čuval, se ne bo več igral z nami, lajal, cvilil, skakal....
Začelo se je... Najprej sva iemla prezisko muco Spajki, ki je bila le redko zunaj. ko pa je imela mladička, pa sem jo dnevno spuščala ven... in bil je večer ko se ni vrnila... Šla sem jo iskati, saj sta jo mladička že pošteno pogrešala... Prišla je, no "priplazila se je, z zadnjmi močmi... Moj jo je tako peljal k vetrinarju, ki je ugotovil, da je zastrupljena in tako je umrla do jutra...
Ostala sta dva prčudovita mladička... Timi in Spajk... Rastal sta in bila nagajiva... Timi (čno-bel) bolj miren in cartljiv, Spajk (oranžen) nagajiv in prebrisan... In ker se je Spajk rad potepal in se ni ničesar bal, niti psov... ga ej bilo vsepovsod polno. Tako je prvič prišel domov preklan zadaj pod repom... komaj smo ga rešili... drugič ustreljen v stegno in tretjič ustreljen v glavo... Ne moram vam opisati kako grozno eej bil, kako hudo je gledati žival, ki trpi in vedno se je pozdravil... Tako pa ni bilo leta 2005, ko ga na lepem več ni bilo domov...
Leto prej, pa sva ugotovila, da poleg otroškega joka in mjavkanja, želiva še nekoga... Psa.. Nemškega ovčarja... In tako sva ga šal iskati na Dolenjsko... Pripeljali smo ga 01.04.2004... Ime smo mu dali Amor. Tako je bilo lepo, tako je bil priden, poslušen, zelo hitro se je učil in ničesar bal.... Ko sem rodila ej vedno in povsod bil z Anžetom, čuval ga ej, ležal ob njegovem vozičku... nas spremljal povsod... Tudi na počitnice, ki smo jih preživeli v Čatežkih toplicah... Sicer je bilo malo naporno, pa vendar lepo.. Ko pa sem letošnje leto rodila drugič, ga žal nismo mogli vedno jemati s sabo, vendar pa smo še vedno veliko časa preživeli z njim.... Koliko se je le dalo...
In tako je žal nekomu šel tako močno na "živce", da se ga je lotil.... Zastrupil ga je.... in naš Amor je tako dva dni zelo, zelo trpel... Peljali smo ga k veterinaju, dobil je močna zdravila... Pa kljub temu ni dočakal 27. 06... Jutra, ki je bilo obsiajno s soncem... Popoldan pa je bilo že deževno...
Hudo mi je.... Zelo hudo, ker ne vem kaj jih je motilo... To, da je bil dober čuvaj... To, da je vedno zalajal, ko je kdo prišel k hiši... To, da je bil tako pameten in poslušen... Nikoli ni nič davil ali lovil...
Pa saj nimam več moči in besed, da vam še kaj napišem, ker mi je zelo hudo...
|
Natisni
